Potovanje v Izrael na konferenco EFHOH in IFHOH
Nekako me je presentil klic z društva in kasneje tudi mejl iz ZGNS ,če bi lahko šel v Izrael na konferenco.Vedel sem ,da je bil sklep upravnega odbora drugačen ker pa je višja sila kot je bolezen sem pač pristal . Vzel sem si dan za premislek in potem odločil,da se vabilu odzovem. Pripravil sem vse potrebno za zraven in tako sem v zgodnjih jutranjih urah 4. aprila bil na letališču Jožeta Pučnik na Brniku.Prvič se bom peljal z letalom,občutek je bil malo nelagoden, bil sem vznemirjen in pa seveda radoveden kako bo. Že čez carinske formalnosti sem imel eno zadevo, da sem imel bolj velike kose kozmetike, pa so mi izločili gel za prhanje in gel za lase. Malo sem se nasmejal in sem mislil ,kam vse to potem dajo ko odvzamejo. Vse ostalo je bilo brez posebnosti. Tudi Darja ni imela težav in že sem bil na avionu.Let do Viene je bil lep miren in kratek, v dobri uri smo bili že na tleh. Bilo je potrebno sedaj poiskati let za Tel Aviv, da sva prišla na pravo točko je trajalo kar nekaj časa, saj je letališče zelo veliko. Vse je potekalo brez težav tudi čakanja ni bilo preveč. Na letalu avstrijskega prevoznika so nam ponovno vse povedali o varnostnih postopkih in vse kar je potrebno.Avion je bil bisveno večji in seveda bolj udoben.Let je bil dolg nekako štiri ure. Na letalu so nam postregli tudi z hrano in pijačo, osebje na teh letalih je zelo prijazno in ustrežljivo. V tem času na letalu sem prebral skoraj celoten časopis Nedeljskega ,ki sem ga vzel doma. Večkrat sem pogledal skozi okno, ni se videlo drugega kot oblake in pa seveda sončna svetloba. Včasih sem dobil občutek kot da stojimo in da se sploh ne premikamo. Tu in tam se je letalo malo streslo in to je bilo vse kar sem občutil. Ko je letalo pristalo na letališču Tel Aviva, so nekateri zaploskali in tudi sam sem bil vesel ,da sem spet na tleh. Na letališču so nas temeljito pregledali, dobil sem tudi Izraelsko vizo. Letališče je ogromno in spet sva kar nekaj časa porabila, da sva se prebila do taksi kombija. Nekako smo potem skrenili z letališča in opazoval sem zgradbe, naravo, vinograde, velike njive in nisem opazil nekih velikih razlik. Vreme je bilo seveda lepo sončno in prav prijetno. Najina končna postaja je bila Jeruzalem, kjer se je odvijala konferenca. Po nastanitvi v hotelu sva odšla na potepanje po mestu.Oglašal se nama je želodec in poiskati sva hotela nekaj kakšen kebab ali nekaj podobnega. Tu sva imela kar veliko pešačenja predno sva dobila nekaj za pod zob. Opazil sem razlike med prebivalci, vse povsod polno stvari ,nesnage, prodajalci imajo blago kar po tleh, nešteto stojnic, različnih spominkov, vseh vrst hrane, prevladuje seveda sadje , zelenjava in ribe. Jeruzalem je zelo veliko mesto. Obdano je z velikim obzidjem, ki je grajeno iz kamna. Sploh so vse zgradbe, hiše, hoteli samo kamen in to izredni gradbeniki morajo biti ti Izraelci.Pod obzidjem je ogromno podhodov , velike ozke ulice ,ki so natrpane z ljudmi, ki nenehno hitijo vsepovsod. Dobiš občutek kot da se boš izgubil sploh ne veš kje si in kdaj boš prišel ven iz tega labirinta podhodov. Malo nelagoden občutek dobiš ker so vsepovsod na vpadnicah tudi oboroženi vojaki. Zanimive so seveda tudi kulturne znamenitosti.Tu so prisotne različne kulture in vere, od muslimanov,šitov, judov, izraelcev in rimokatolikov. Pozornost pritegnejo predvsem šiti ,judje ,ki so oblečeni črno v lepa oblačila, imajo bele srajce, brado, dva kodra las ob obrazu, pokrivalo pa kapico ali neko kučmo. Vsak večer imajo molitve v njihovem templju, kjer so moški in ženske ločeni pri molitvah. Zadnji dan so nas organizatorji odpeljali tudi na krajši panoramski izlet, ki pa je bil malo pozno v večernih urah, tako da je bilo že temno, da bi lahko kaj več videl. Vendar osnovne znamenitosto Izraela smo videli, za kaj več pa je potrebno vzeti veliko več časa. Z opisom se vrnem na delo, na konferenci, ki je bilo seveda vhotelu v kletnih prostorih. Ker sva z Darjo dogovorila, da bo ona poročala bolj o tehničnem delu in sami konferenci bom sam napisal bolj potopisno. Organizatorjem je potrebno samo čestitati za odlično in brezhibno organizacijo vseh treh dni konference. Ja res imamo v Sloveniji že marsikaj urejeno, kar mislim na zadeve o naglušnosti in osebami z PV. Marsikaj pa je v evropsem in na svetovni ravni še veliko bolje. Kar nekaj predavanj je bilo na temo dobre prakse, kako so določene težave odpravili.Veliko je novosti na tehnološkem nivoju in tukaj je še veliko lahko drugače. Tu na konferenci so bile predvsem osebe z PV in slušnimi aparati. Vse tri dni konference je bil urnik od devete ure do popoldneva, tako da je bilo vseskozi delovno, razen za pavze in kosilo. Dobro je bilo naveza ti stike tudi od predstavnikov drugih držav in se spoznati z njimi. Tudi hrana je bila zelo vredu, seveda prevladujejo začimbe, sadje, zelenjava, ribe in zelo malo mesa drugega izvora. Opazil sem ,da še vedno delajo vse ročno, so pa zelo prijazni in ustrežljivi, nekaj je tudi nerodnosti in posebnosti, vendar se vsepovsod trudijo biti ustrežljivi. Sobota in nedelja je bila seveda delovna v ponedeljek pa je bilo že treba pohitet, da sva še zadnjo uro po delovnih obveznostih kupila kakšen spominek. Takoj po zaključku konference je že čakal taksist. Na letališču v Tel Avivu so seveda karte že bile rezervirane. Tukaj je Darja bila kar iznajdljiva, saj nama ni bilo potrebno čakati v velikih vrstah. Tudi ostale formalnosti in carina so bile brez težav. Z nemškim letalskim prevoznikom Lufthansa smo prišli do letališča v Muchen, od tam do Brnika pa z manjšim letalom naše Adrije. Na letališču je že čakala sin in žena , odpeljali smo še Darjo do doma. Domov smo prišli v izdihljajih ponedelkovega večera. Bil sem vesel in srečen, da sem spet doma in bogat za novo doživetje in nova znanja. Vsekakor pa velja rek povsod je lepo, a doma je najlepše.
Franc Forštner
