PREDSTAVITEV NA STOJNICI

Festival prostovoljstva

MDGN Velenje je v maju dobilo povabilo na sodelovanje na Festivalu prostovoljstva, ki smo ga zaradi večje prepoznavnosti društva, seveda z veseljem sprejeli.
Program na prireditvi sta povezovala dijak in dijakinja ŠC Velenje. Predstavilo se je devet društev oz. organizacij. Prireditev je potekala v popoldanskem času v centru Velenja in zbralo se je precejšnje število ljudi, ki so prisluhnili posameznim predstavitvam društev in imeli možnost na stojnicah pridobiti še dodatne informacije in zgibanke.
Naš predsednik Franc Forštner je imel veliko dela z razlago pravic gluhih in naglušnih, saj se je precej ljudi ustavilo ravno na naši stojnici. Mimoidočim smo delili prospekte. Dali pa smo jim tudi informacijo glede brezplačnega tečaja znakovnega jezika, ki bo v jeseni v prostorih društva.
Na stojnici je bilo prisotnih tudi nekaj članov našega društva, poleg predsednika pa je bila prisotna tudi tolmačka Darja Fišer, ki je celotno prireditev tolmačila v znakovni jezik.
Članom je bila najbolj zanimiva predstavitev Glasbene šole, saj so lahko poizkusili igrati na bobne in jim je to v veliki meri zelo dobro uspevalo.

Metka Rednak Glažar

IZLET V LOGARSKO DOLINO MDGN VELENJE

Sedmi junij je bil dan izleta. Avtobus je bil poln dobro razpoloženih članic in članov našega društva. Prvi postanek je bil v Ljubnem, tam smo dobili malico. Ko smo se okrepčali smo bili pripravljeni na ogled flosarskega muzeja in seveda zelo zanimivega predavanja. Res je bila to za nas zelo poučna izkušnja o življenju flosarjev v davnih časih. Polni vtisov smo se odpeljali naprej. Prispeli smo do penziona Razpotje, tam nas je čakala odlična topla malica. Dan je bil kot nalašč za pohod, tako smo se najbolj pogumni podali do slapa Rinka, ni nam bilo žal. Ker smo imeli v načrtu še ogled muzeja v Solčavi, smo, pohiteli nazaj do avtobusa. Po ogledu v Solčavi pa nas je čakal zares pravi, verjeli ali ne adrenalinski podvig .Ja, ja bilo je treba priti na kosilo, ki smo ga imeli naročenega na Turizmu Zgornji Zavratnik, kaj pa je to takega boste vzdihnili in se čudili, jaz pa vam povem, bil je pravi podvig našega šoferja Blaža. Cesta proti Turizmu je bila zelo strma, ozka in ovinkasta, vsak ovinek ki ga je Blaž zvozil se je v avtobusu slišalo samo olajšano ooooohhhh. Prispeli smo do cilja, po končanem kosilu smo imeli razne športne igre ob katerih smo se nasmejali in zabavali. Vsega lepega je vedno prehitro konec,tako smo se kar malo z strahom posedli v avtobus saj je bilo potrebno priti nazaj v dolino. Blaž nas je vozil kar lepo in varno, pa vseeno smo olajšano zaploskali ko smo bili v dolini. Dobre volje in pesmi ni manjkalo vse do konca izleta. Zares smo se imeli lepo,in hvala Urši ter Francu saj vedno organizirata nepozabne izlete katerih se udeležuje vedno več članov, lepo bi bilo da bi na naslednji izlet šli kar z dvema avtobusoma, kajti več nas je lepše je in med druženjem se bolje se spoznamo, pridite ne bo vam žal.

KRAŠOVEC MILICA

IZLET V LOGARSKO DOLINO

Kot vsako leto ima društvo v planu pripraviti kakšen izlet po Sloveniji, tokrat smo se odločili za Zg.Savinjsko dolino. Možnost je bila tudi Dolenjska, ki jo bomo mogoče obiskali prihodnje leto.
Start našega izleta je bil v Velenju, od koder je doma večina članov. Pot nas je vodila v Šoštanj in Šmartno ob Paki do Mozirja in naprej proti Ljubnem ob Savinji. Med potjo pa so zavili še na Rečico, ker pa je bil avtobus že poln, je naša sekretarka Urška peljala s svojim avtom. Zadnji, ki smo se pridružili na avtobus sta Marija in Milan Varžič ter moja malenkost Stane.
Na Ljubnem je bil prvi postanek za malo malico in kavo, ki smo jo lahko spili v hotelu Planika. Sledil je ogled flosarskega muzeja, ki smo si ga ogledali v dveh skupinah, saj prostor sprejme le do 30 ljudi naenkrat. Na šaljiv način je gospod Juvan po domače Čuks pripovedoval, kako se je nekoč splavaril les do Srbije in še naprej.
Nato smo pot nadaljevali proti Logarski dolini. Med potjo smo se še ustavili pri Igli, kjer so si nekateri ogledali nekoč znameniti presihajoči studenec, ki pa zaradi poplav leta 1990, žal ne deluje več.
Naslednja postaja je bila Razpotje, kjer nas je že čakala zelo dobra topla gobova juha z žganci. Sledila je kratka vožnja do slapa Rinka, nato peš do Orlovega gnezda. Ker pa je pot dokaj zahtevna, smo jo prehodili predvsem mlajši.
Sledil je povratek v Solčavo, kjer smo si ogledali muzej in se sprehodili še do cerkve Marije Snežne. V Centru solčava so nam prikazali tudi kratek film o Solčavi in njeni okolici. Seveda pa smo pogrešali naša dva člana Petra in Martina, ki sta doma nad Solčavo, a se izleta nista udeležila.
Sledila je vožnja do turistične kmetije Zg. Zavratnik, kjer nas je čakalo pozno kosilo in to je bilo odlično. Po kosilu pa je naša nova, za leto sposojena  sekretarka Metka, pripravila šaljive igre z baloni in nato še vlečenje vrvi, za katero so poskrbeli predsednik in nekateri člani.
Vožnja do kmetije in nazaj je bil pravi adrenalinski podvig, nekatere je bilo zelo strah, saj je bil avtobus zelo dolg za to ozko cesto. Vseeno pa se je vse dobro izteklo in smo se polni dobre volje vračali proti domu, saj nas je vseskozi spremljalo sončno in toplo vreme ter gostoljubnost gostiteljev.

Stanko Kolar

IZDELAVA VLEČNE VRVI

Kako se izdelujejo razne vrvi na star način že danes malokdo ve. Tako smo  zadnjo soboto v maju  v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Ljubno. Tam nas je že čakal  gospod Ivan Voler,ki nam je obljubil, da nam izdela vlečno vrv za šaljive igre. Iz Medobčinskega društva gluhih in naglušnih iz Velenja so bili z mano še žena Irena,Žana, Simona,Nevenko in Klemen. Po kratkem pozdravu in spoznavanju je gospod Ivan začel z delom, pomagal mu je še sošolec in znanec Janez. Najprej smo določili dolžino vrvi.Ker se pri spletanju potem skrajša za eno tretjino je potrebno nekaj več metrov špage,da na koncu dobiš željeno dolžino spletene vrvi. Od vozička do vretena se potem napelje toliko špage kolikor debelo vrv  na kocu želiš, ko je spletena.Vsem je bilo vse zelo zanimivo. Niti sanjalo se nam ni kako se bo vse to spletlo v neko debelejšo vrv. Klemen in Žana sta vseskozi snemala in slikala,vsak postopek,tako da nam nič ni ušlo kako stvar poteka.Gospa  Ida nas je pogostila  z domačo  potico  in sokom,tako da smo se okrepčali in nadaljevali .Ko sučeš vreteno, se najprej spletejo tri ali štiri malo debelejše vrvi.Pri tem se voziček,ki je obtežen in na katerem sem stal jaz vseskozi pomika proti vretenu.Dolžina vrvi se venomer krajša. Ko so vrvi dovolj močno zavite,se pri vozičku  vstavi posebna naprava, ki ji pravijo srce ali duša za spletanje. Tokrat se potem sprosti tudi vreteno pri vozičku. Vreteni se na obeh straneh sučeta  v isto smer tako dolgo, dokler ni spleteno do konca vse vrvi skupaj. Vse skupaj zgleda zelo enostavno, vendar še zdaleč ni tako. Od priprave, do končnega izdelka traja kar tri ure,pač odvisno od dolžine in debeline, ki jo želiš imeti. Na koncu, ko je vrv spletena se potem naredi močan vozel  na vsaki strani in konci se porežejo.  Gospod Jože je pokazal,kako se vrv zvije. Gospa Ida je pokazala, kako slika,rada peče razna peciva,potice in kruh.Veliko zanimanja je bilo tudi za okolico, saj imajo tudi doma ribe,saj živijo pod vznožjem hriba in voda teče iz več cevi in se pretaka. V bližini hiše je tudi čebelnjak. Ob dobrem domačem narezku,Savinjskem želodcu in domačem kruhu kar je pripravila gospa smo kramljali še kar nekaj časa.Res je prijetno in malokje srečaš tako prijazne in ustržljive ljudi kot so pri Volerjevih v Ljubnem.
Ob tem zapisu se zahvaljujem vsem, ki so pomagali predvsem Ivanu,Janezu, Idi in tudi mladim našega društva.Verjamem,da so se veliko novega naučili in videli. Tako stari ljudski običaji ohranjajo svojo vrednost in lepo je, da se prenašajo  naprej na mlajše rodove. Mladi našega društva pa bodo z veseljem povedali, kako so preživeli soboto in kako so izdelovali vlečno vrv. Jaz pa vedno pravim, na mladih svet stoji.

Franc Forštner