IZDELAVA VLEČNE VRVI
Kako se izdelujejo razne vrvi na star način že danes malokdo ve. Tako smo zadnjo soboto v maju v zgodnjih jutranjih urah prispeli v Ljubno. Tam nas je že čakal gospod Ivan Voler,ki nam je obljubil, da nam izdela vlečno vrv za šaljive igre. Iz Medobčinskega društva gluhih in naglušnih iz Velenja so bili z mano še žena Irena,Žana, Simona,Nevenko in Klemen. Po kratkem pozdravu in spoznavanju je gospod Ivan začel z delom, pomagal mu je še sošolec in znanec Janez. Najprej smo določili dolžino vrvi.Ker se pri spletanju potem skrajša za eno tretjino je potrebno nekaj več metrov špage,da na koncu dobiš željeno dolžino spletene vrvi. Od vozička do vretena se potem napelje toliko špage kolikor debelo vrv na kocu želiš, ko je spletena.Vsem je bilo vse zelo zanimivo. Niti sanjalo se nam ni kako se bo vse to spletlo v neko debelejšo vrv. Klemen in Žana sta vseskozi snemala in slikala,vsak postopek,tako da nam nič ni ušlo kako stvar poteka.Gospa Ida nas je pogostila z domačo potico in sokom,tako da smo se okrepčali in nadaljevali .Ko sučeš vreteno, se najprej spletejo tri ali štiri malo debelejše vrvi.Pri tem se voziček,ki je obtežen in na katerem sem stal jaz vseskozi pomika proti vretenu.Dolžina vrvi se venomer krajša. Ko so vrvi dovolj močno zavite,se pri vozičku vstavi posebna naprava, ki ji pravijo srce ali duša za spletanje. Tokrat se potem sprosti tudi vreteno pri vozičku. Vreteni se na obeh straneh sučeta v isto smer tako dolgo, dokler ni spleteno do konca vse vrvi skupaj. Vse skupaj zgleda zelo enostavno, vendar še zdaleč ni tako. Od priprave, do končnega izdelka traja kar tri ure,pač odvisno od dolžine in debeline, ki jo želiš imeti. Na koncu, ko je vrv spletena se potem naredi močan vozel na vsaki strani in konci se porežejo. Gospod Jože je pokazal,kako se vrv zvije. Gospa Ida je pokazala, kako slika,rada peče razna peciva,potice in kruh.Veliko zanimanja je bilo tudi za okolico, saj imajo tudi doma ribe,saj živijo pod vznožjem hriba in voda teče iz več cevi in se pretaka. V bližini hiše je tudi čebelnjak. Ob dobrem domačem narezku,Savinjskem želodcu in domačem kruhu kar je pripravila gospa smo kramljali še kar nekaj časa.Res je prijetno in malokje srečaš tako prijazne in ustržljive ljudi kot so pri Volerjevih v Ljubnem.
Ob tem zapisu se zahvaljujem vsem, ki so pomagali predvsem Ivanu,Janezu, Idi in tudi mladim našega društva.Verjamem,da so se veliko novega naučili in videli. Tako stari ljudski običaji ohranjajo svojo vrednost in lepo je, da se prenašajo naprej na mlajše rodove. Mladi našega društva pa bodo z veseljem povedali, kako so preživeli soboto in kako so izdelovali vlečno vrv. Jaz pa vedno pravim, na mladih svet stoji.
Franc Forštner