Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje od njegove ustanovitve leta 1963 do danes
Vlasta Florjan
Začetki ustanavljanja društev za gluhe in naglušne
V času pred drugo svetovno vojno so se ljudje, ki so imeli različne oblike invalidnosti, borili za osnovno preživetje, za osnovno človeško dostojanstvo. Tudi osebe z okvaro sluha so bile v tem zgodovinskem obdobju izkoriščane in potisnjene na rob družbenega dogajanja.
Čas po drugi svetovni vojni je bil na Slovenskem prelomen v tem smislu, da je gluhim omogočil združevanje v lastne organizacije in društva, v katerih so lažje reševali problematiko, povezano z gluhoto in naglušnostjo. A ko danes gledamo nazaj v najzgodnejše začetke delovanja teh organizacij, vidimo, da je cilj pot in pot je cilj. Družbene spremembe nenehno prinašajo nove izzive, nove načine, nove prepreke. Prizadevanja za razvoj učinkovitejših sredstev za doseganje ciljev pa kažejo na to, da smo še vedno na poti k ciljem.
»Ni dovolj delati korake, ki bodo nekega dne pripeljali do cilja, vsak korak mora biti sam po sebi cilj in nas hkrati voditi naprej.« (Goethe)
Ustanovitev lastnega društva za gluhe in naglušne
Leta 1948 je bil v Celju ustanovljen Okrajni ljudski odbor oglušelih za Celje in okolico, ki je vključeval tudi ljudi z okvaro sluha iz Zgornje Savinjske in Šaleške doline. Zaradi preobsežnega teritorialnega področja in velikega števila članov odbor sčasoma ni več zmogel zadovoljivo opravljati svojega dela. Prav tako je bilo srečevanje članov oteženo zaradi velike oddaljenosti od kraja bivanja do društva. Gluhi in naglušni iz Občin Velenje in Mozirje so zato začeli razmišljati o ustanovitvi lastne organizacije. Leta 1963 so tako na pobudo takratnega celjskega tajnika Antona Nunčiča v obeh Občinah pričeli s samostojnim delom. Iz zapisnika ustanovnega občnega zbora o reorganizaciji društva je razvidno, da je društvo začelo s svojim delom 31. 3. 1963, ko je tudi dobilo svoje ime, in sicer Zveza gluhih Jugoslavije – osnovna organizacija za Občini Velenje in Mozirje. Vključeno je bilo v Zvezo gluhih v Beogradu. Leto 1963 štejemo za začetek organiziranega dela gluhih na področju Šaleške in Zgornje Savinjske doline.
Prvega občnega zbora se je udeležilo sedemindvajset ljudi z okvaro sluha, prva redna seja Upravnega in Nadzornega odbora je bila v naslednjem mesecu, 21. 4. 1963 v Šoštanju.
Začetki delovanja društva so bili zelo skromni, saj ni bilo niti finančnih sredstev niti prostorov, kjer bi se člani lahko družili. Ob ustanovitvi je dobilo prvo dotacijo od takratnega okraja Celje, kmalu zatem še prispevek od jugoslovanske državne loterije. Nekaj sredstev sta prispevali še Občini Mozirje in Velenje, slednja nekaj manj. Sprva je bilo v društvo včlanjenih 88 gluhih odraslih in 9 gluhih otrok. Delo je bilo precej oteženo tudi zato, ker so bili člani pretežno s podeželja in niso obiskovali šol. Težko so se sporazumevali, saj niso uporabljali enotnih kretenj pri komunikaciji z rokami. Tisti gluhi, ki pa so obiskovali šolo v zavodu, so ostajali v mestih, saj se na podeželju niso mogli zaposliti. Tudi podjetja v mestih so bila v tem času zelo zadržana pri zaposlovanju gluhih.
Za seje in sestanke je mestni odbor SZDL Šoštanj odstopil društvu svojo sobo, občinski odbor RK Šoštanj pa je podaril dve omari in peč. Za vse to se je prvi tajnik društva Rudi Bolha na redni letni skupščini društva, ki je bila 7. 11. 1965 v Šoštanju, prav lepo zahvalil.
V poročilu s te skupščine je navedeno, da društvo združuje 102 člana, od tega 56 moških in 46 žensk. V obdobju od leta 1963 do leta 1965 je društvo vodil predsednik Rudolf Kešpret, na tej skupščini pa so potrdili mandat novi predsednici društva Eriki Grobelnik.
V tem času je društvo organiziralo izlete, novoletna praznovanja in obdaritev tistih gluhih in naglušnih, ki so bili socialno šibkejši in so živeli v odmaknjenih predelih, še posebno na območju Zgornje Savinjske doline. Na športnem področju sta delovali šahovska in strelska skupina.
Število društvenih dejavnosti se je postopoma povečevalo, finančna sredstva zanje so dobivali od občin, delovnih organizacij in državne loterije.
Prizadevanja društva so bila usmerjena v dosego cilja po boljši socialni in delovni integraciji oseb z okvaro sluha. Leta 1959 je Svetovna zveza gluhih razglasila mesec september za praznovanje gluhih. Na praznovanju mednarodnega dneva gluhih, 3. 9. 1967, je predsednik Zveze gluhih Slovenije iz Ljubljane Jože Grže v svojem nagovoru poudaril, da se bodo gluhi čutili zapostavljene tako dolgo, dokler tudi oni ne bodo dobili slušnih aparatov tako, kot dobijo očala ljudje z okvaro vida.
To praznovanje je potekalo v Kulturnem domu v Velenju, zbralo se je več kot 400 članic in članov iz vseh slovenskih društev. Zbrane je nagovoril tudi sekretar Zveze gluhih Jugoslavije Jovan Odavič.
S praznovanjem so pričeli že 3. septembra, ko so v avli Delavskega kluba otvorili razstavo del članic in članov velenjskega društva, nato so se ves teden vrstile športne prireditve, na katerih so tekmovali strelci, plavalci, košarkarji, kegljači, šahisti in igralci namiznega tenisa. Ob koncu prireditve so razvili tudi prapor.
Na občnem zboru gluhih, ki je bil 7. 1. 1968 v Velenju, je predsednica društva Erika Grobelnik podala poročilo o delovanju društva, v katerem je poudarila, da si društvo prizadeva za enakopraven položaj gluhih s slišečimi; problematiko zaposlovanja v Občini Mozirje so obravnavali na posebni konferenci, problematiko socialne izključenosti so še naprej reševali z organiziranjem srečanj, izletov, praznovanj, športnih tekmovanj. Na tem občnem zboru je društvo razvilo svoj prapor, dotedanjemu predsedniku Rudolfu Kešpretu so podelili diplomo za prizadevno delo, Eriko Grobelnik pa so ponovno izvolili za predsednico društva. Društvo je vodila do leta 1974.
Zveza gluhih Šoštanj je mednarodni dan gluhih v letu 1969 obeležila zadnjo nedeljo v septembru. Organizirali so proslavo na Slemenu nad Šoštanjem, ki so se je udeležili še člani iz Mozirja in Celja. Prisoten je bil tudi predstavnik Zveze gluhih Slovenije Jože Grže, ki jim je poklonil spominsko knjigo in zlato značko 11. svetovnih iger gluhih iz Beograda za dolgoletno sodelovanje in zasluge po organizacijski in športni strani.
V okviru proslave so bila še športna tekmovanja in sicer tek na 100 m in šah, na katerih so šoštanjski člani dosegli lepe rezultate.
V letu 1972 je s tajniškim delom prenehal Rudolf Bolha. Bil je zelo prizadeven delavec, v društvu je delal od njegove ustanovitve leta 1963 do leta 1972, ko je moral z delom prekiniti zaradi bolezni. Nasledil ga je tajnik Ivan Marovt, od leta 1974 do leta 1979 je bil predsednik društva Bela Krenos.
2. 7. 1976 je društvo, ki se je takrat imenovalo Temeljna organizacija slušno prizadetih (za gluhe in naglušne danes uporabljamo izraz ''osebe z okvaro sluha'') Občine Velenje, s sedežem v Šoštanju, v tedniku Naš čas objavilo razpis za honorarno mesto tajnika društva. Iz tega je razvidno, da še vedno ni imelo redno zaposlenega delavca, ki bi opravljal tudi strokovna in ne le administrativna dela.
Sredi meseca novembra leta 1979 je bil redni občni zbor slušno prizadetih v Gornjem Gradu, na kateri je bil prisoten tudi Franc Nežman, član Izvršnega odbora Občinske konference SZDL. Predstavljen je bil pregled celoletnega dela organizacije, ki so ga ocenili kot zadovoljivo opravljeno, med vzroki, ki so zavirali še boljše delo, pa so navedli težave zaradi neustreznega društvenega prostora in veliko oddaljenost nekaterih članov. Sprejet je bil predlog o tem, da bi planinska sekcija združevala redne obiskovalce gorskega sveta, predlog pa so posredovali še ostalim organizacijam slušno prizadetih po Sloveniji. Sprejet je bil še delovni in finančni načrt, izvolili so novo predsednico društva Jano Zajšek (društvo je vodila eno leto in sicer do leta 1980) ter podpredsednika in delegata Skupnosti za socialno varstvo Velenje. Upravni odbor se je zavezal, da bo izvedel evidentiranje vseh slušno prizadetih v obeh občinah. Na pomoč naj bi jim priskočili krajani, ki so v svojih okoljih poznali ljudi z okvaro sluha in bi društvu sporočili njihove naslove.
Od leta 1980 do leta 1981 je bila predsednica društva Dragica Kovač, nato pa do leta 1983 ponovno Bela Krenos.
Konec leta 1983 je društvo obeležilo 20-letnico svojega delovanja in praznik republike 29. november. Praznovanje je potekalo v Šoštanju in to je bila prva prireditev, ki je bila prevedena v kretnje za gluhe in tako razumljiva tudi njim.
V tem letu je društvo zaposlilo tajnico Marjano Senica, ki je bila defektologinja in je poleg administrativnega dela k problematiki slušno prizadetih pristopila tudi strokovno. Vključenih članov je bilo približno 270 in še naprej so si prizadevali, da bi vključili še več ljudi. Predsednik društva je bil v tem obdobju Stanko Kolar, društvo je vodil do leta 1985.
Zaradi finančnih težav še vedno niso mogli pridobiti ustreznejših prostorov za dejavnost, čeprav so si že več let prizadevali za to. Takratne prostore so imeli v najemu, za najemnino so morali vsak mesec prispevati precejšen znesek. V tem obdobju se je društvo bolj zavzeto in bolj strokovno ukvarjalo s problematiko komuniciranja s slišečim okoljem. Za pomoč pri komunikaciji so uvedli kartice, ki so jih uporabili, kadar so komunicirali s slišečimi pri raznih upravnih in drugih uradnih zadevah. Na kartici je bilo navedeno, kako naj slišeči komunicirajo, da jih bodo gluhi in naglušni razumeli. Prav tako društvo ni imelo svojega tolmača, kar jim je onemogočalo spremljati dogajanja na javnih mestih. Prizadevali so si, da bi si pridobili finančna sredstva zanje, saj so morali stroške za tolmača v takih primerih plačati sami.
Pereča je bila tudi problematika gluhih otrok in otrok gluhih staršev. V tistem letu so imeli v načrtu te otroke združiti v aktiv in jim na ta način nuditi potrebno strokovno pomoč, saj je treba take otroke čimhitreje vključiti v organizirano varstvo, kjer se lahko naučijo govora in komuniciranja.
V začetku leta 1984 je društvo redno zaposlilo Darinko Meh, ki je bila po poklicu učiteljica. Prizadevno in strokovno je pristopila k delu in društvo je vidno oživelo. Delo je bilo raznoliko in zahtevno. Predvsem so bili člani deležni pomoči pri zadovoljevanju vsakodnevnih potreb, saj za razliko od slišečih težje opravljajo povsem vsakdanje opravke, nekaterih sploh ne morejo, kadar so ovire pri komunikaciji nepremostljive. V ta namen je društvo pričelo z usposabljanjem članov za gestovni jezik (kot so takrat imenovali današnji znakovni jezik za gluhe) in dve članici sta se začeli usposabljati na seminarju v Celju. Poslali so tudi vabila ustanovam in delovnim organizacijam, da bi na ta seminar poslali svoje predstavnike, a se ni odzval nihče. To je bil pokazatelj, kako malo so se slišeči trudili, da bi gluhim olajšali težave pri komunikaciji. V tem času so lahko člani dobili baterije, akumulatorje in druge potrebne rezervne dele za slušne aparate v društvu, s čimer jim je bila prihranjena pot v Ljubljano in s tem povezani stroški za pot.
Pomembna dejavnost društva v tem času je bila tudi pomoč članom pri iskanju zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi. Večina jih je imela poklicno izobrazbo, srednjo šolo jih je dokončalo le malo.
Društveni prostori so merili približno 17 m2, kar je bilo vse premalo, da bi se lahko vsi, ki so želeli, udeleževali dejavnosti, ki jih je društvo organiziralo. Zato so zelo težko čakali na nove prostore, s čimer bi se tudi povečale možnosti za razširitev dejavnosti.
Člani so se tudi leta 1984 udeležili mednarodnega dneva gluhih, ki je bil v Novi Gorici, leto kasneje je bilo za organizacijo na vrsti velenjsko društvo, še vedno s sedežem v Šoštanju.
Za starše gluhih otrok so v tem letu pripravili spoznavni dan, da bi se njihova problematika ustrezneje reševala. Nekaj otrok se je šolalo v centru za korekcijo sluha in govora, ostali pa v rednih šolah.
Društvo je imelo v načrtu, da v letu 1985 vsem članom pomaga pri urejanju pridobitve statusa invalida. Prav tako so načrtovali, da bodo od takrat vsi večji dogodki v društvu prevajani v jezik s kretnjami za gluhe.
V načrtu so imeli nove društvene prostore, ki bi jih pridobili v letu 1985. Zaradi neurejenega financiranja dejavnosti društva so si želeli, da se le-to čimprej ustrezno uredi. V tem letu so se aktivnosti velenjskega društva močno razmahnile. Ob vseh praznikih in spominskih dnevih so pripravili priložnostne kulturne programe. Nekaj članov društva se je s člani celjske temeljne organizacije slušno prizadetih pomerilo v znanju s področja slovenskega pesništva in pripovedništva ter pri tem pokazalo dobro znanje. Tudi ročna dela so razstavili v izložbeno okno takratne ljubljanske Name v Velenju. Tako so poskrbeli za prepoznavnost tudi v središču Občine Velenje.
Načrtovani spoznavni dan za starše slušno prizadetih otrok so izvedli v mesecu aprilu leta 1984. Želeli so, da bi se starši med seboj spoznali, si izmenjali izkušnje in odkrito spregovorili o problemih. Od sedemnajstih povabljenih se jih je odzvalo devet. K sodelovanju so povabili tudi surdopedagoginjo Mojco Kavčič. Starši so imeli veliko vprašanj, na dan so prišli številni problemi. Navzoči so bili starši predšolskih otrok ter otrok, ki so se šolali v centrih za korekcijo sluha in govora, pa tudi starši, ki so imeli svoje slušno prizadete otroke v rednih osnovnih šolah. Večina staršev je takrat prvič navezala stike s temeljno organizacijo slušno prizadetih, zato jih je zanimalo delo društva, še posebej, kakšno pomoč lahko pričakujejo. Na koncu so ugotovili, da je treba organizirati še več podobnih razgovorov.
29. septembra 1984 je bilo v Rdeči dvorani v Titovem Velenju srečanje slušno prizadetih iz vse Slovenije, praznovali so mednarodni dan gluhih. Predstavnike zveze slušno prizadetih je sprejel predsednik Skupščine Občine Velenje Janez Basle. Udeležencev je bilo okrog 800, imeli so zanimiv kulturni program in podelitev športnih priznanj za športne dosežke na republiških, državnih in drugih prvenstvih za gluhe. Po prireditvi so si gostje ogledali Velenjski grad, prireditev so zaključili z družabno-zabavnim srečanjem v Rdeči dvorani.
V letu 1985 je za pol leta prevzel predsedniško funkcijo društva Marjan Praprotnik, nato za dve leti, to je do leta 1987, Ciril Grobelnik.
V letu 1986 se je društvo imenovalo Medobčinska organizacija slušno prizadetih (MOSP) in je združevalo 287 članov, od tega 166 članov iz Občine Velenje in 121 iz Občine Mozirje.
Na letni skupščini so ocenili položaj gluhih v družbi, kljub pravicam, ki so jih imeli zagotovljene po Ustavi kot neenakovredni s slišečimi. Tajnica društva Darinka Meh je predstavila delo društva v letu 1985. Programa na najrazličnejših področjih zaradi pomanjkanja sredstev in zaradi njihovega nerednega dotoka niso uspeli v celoti uresničiti. Največ razumevanja za njihove težave je do takrat pokazala Občinska skupnost socialnega skrbstva Velenje, ki jim je tudi v največji meri gmotno pomagala. O delu za leto 1986 je tajnica povedala, da so načrtovali izobraževanje tolmačev v totalni komunikaciji (oz. v znakovnem jeziku za gluhe, kot to komunikacijo danes imenujemo), ki so jih na šaleško-savinjskem področju nujno potrebovali, saj so bili skoraj v celoti odvisni od pomoči iz Celja. Usposabljanje je sicer že potekalo, a žal je bila udeležba zelo slaba. V načrtu so imeli tudi več predavanj v totalni komunikaciji in predavanja za starše slušno prizadetih otrok. Pri tem so pričakovali pomoč strokovnjakov iz centrov za rehabilitacijo slušno in govorno prizadetih iz Ljubljane, Maribora in Portoroža.
V letu 1986 je društvo že imelo svoje prostore v Titovem Velenju, na cesti Bratov Mravljakov 1. Tu so v tem letu organizirali začetni tečaj gestovnega govora, ki je trajal šest mesecev. Organizirali so ga z namenom, da bi se tega načina sporazumevanja naučilo čimveč tistih, ki se vsakodnevno srečujejo s slušno prizadetimi na delovnem mestu in v vsakodnevnem življenju. Tako usposobljenih ljudi je bilo v tem času zelo malo, delovne organizacije, ustanove in drugi, ki so se srečevali s slušno prizadetimi, so se zelo mačehovsko obnašali do tega zelo pomembnega vprašanja. Društvo je takrat sicer že imelo svojega tolmača, ki je pomagal s tolmačenjem tam, kjer niso imeli za to usposobljenih delavcev. Zaradi pomanjkanja usposobljenih tolmačev so bili zelo veseli, da so se tečaja udeležile štiri slušateljice, dve iz Bolnišnice Topolšica in dve iz Zdravstvenega centra Titovo Velenje. Ena od udeleženk tečaja je bila tudi Darinka Poljanšek, doma iz Titovega Velenja, zaposlena v bolnišnici Topolšica kot medicinska sestra, ki je v intervjuju za tednik Naš čas povedala: »Za tečaj me je navdušila kolegica, katere teta je tudi slušno prizadeta. Ker pa se tudi sama skoraj vsak dan srečujem s temi ljudmi, nisem veliko razmišljala. Odločila sem se za to obliko usposabljanja. V tem času smo se veliko naučile, najprej enoročno abecedo, ki je osnova tega sporazumevanja, nadaljevale pa smo z različnimi pojmi in enostavnimi teksti, ki smo jih prevajale iz različnih časopisov. Nadvse zanimivo pa je bilo srečanje s člani društva slušno prizadetih, kjer smo lahko praktično preskusile svoje znanje. Občutek, da se s kretnjami rok lahko pogovarjaš s človekom, s katerim normalen sporazum ni mogoč, je nepopisen. Naučiti se govoriti z rokami ni težko, kot sprva zgleda, zlasti če si zainteresiran in voljan. Moram pa poudariti, da si naša mentorica Darinka Meh izredno prizadeva in se trudi, da bi se kar največ naučile. Prepričana sem, da ji to tudi uspeva.« (Naš čas, 5. 6. 1986, stran 4, B. Mugerle)
Zdravstvenem centru, pripravilo več predavanj s področja zdravstva, ki so bila zelo dobro sprejeta. Bistven napredek je bil v tistem letu narejen tudi pri dobrem sodelovanju z velenjsko skupnostjo za zaposlovanje. Slušno prizadetim so preko njih pomagali, da so hitreje našli primerno zaposlitev.
Konec oktobra 1986 je sekretarka Darinka Meh o delu MOSP Titovo Velenje za tednik Naš čas povedala naslednje: »Slušno prizadeti radi prihajajo v društva predvsem zato, ker se tu srečujejo s sebi enakimi, se sproščeno pogovorijo na način, ki jim je najbližji in najbolj razumljiv. Jasno je, da se človek najbolj sprosti in se najbolje počuti v okolju, kjer ne občuti svoje drugačnosti. Vendar se v naši organizaciji dobro zavedamo, da ni in ne sme biti namen medobčinske organizacije slušno prizadetih samo združevanje in medsebojno povezovanje te vrste invalidov. Naša glavna naloga je, pripraviti slušno in govorno prizadetega človeka, da se bo enakopravno vključil v slišeče okolje. To pa je izredno težka in odgovorna naloga, saj je ovira v komuniciranju med gluhim in slišečim pogosto zelo težko premagljiva, zlasti takrat, ko gluha oseba komunicira samo s pomočjo gestovnega govora. V tem primeru je sporazumevanje možno samo med ljudmi, ki takšen govor poznajo. Da bi usposobili vsaj nekaj slišečih za sporazumevanje s pomočjo kretenj, organiziramo tečaj gestikulacije, ki se bo ponovno pričel 16. novembra 1986. Za uspeh pri našem delu je potrebno predvsem dvoje: gluhega človeka pripraviti do tega, da se ne bo sramoval svoje invalidnosti in pa slišeče okolje pripraviti na to, da ga bo sprejemalo kot normalnega in sebi enakega člana družbe. Zelo važno je tudi, da invalida sluha in govora neprestano spodbujamo k aktivnosti.« (Naš čas, 30. 10. 1986, stran 4, B. Mugerle)
O tem, kakšne so aktivnosti članov na športnem področju ter na raznih srečanjih po Jugoslaviji, pa je povedala: »Najbolj aktivni so naši športniki, ki dosegajo lepe uspehe tudi v republiškem merilu. Tako so naši igralci namiznega tenisa letos postali republiški prvaki med slušno prizadetimi, nogometaši so se uvrstili na četrto mesto, uspešni pa so bili tudi smučarji. Pridno delajo tudi mladinci, seveda največ znotraj naše organizacije, uspešno pa se vključujejo tudi v delo občinske konference ZSMS. Konec septembra in v začetku oktobra sta bili v Sloveniji dve pomembni prireditvi za slušno prizadete, ki so se jih zelo številčno udeležili tudi naši člani. Tako je bila 28. septembra 1986 v Novem mestu v počastitev mednarodnega dneva slušno prizadetih, 55-letnice Zveze slušno prizadetih Slovenije in 100-letnice prve šole za gluhoneme deklice pri nas. Prireditve se je udeležilo kar 40 naših članov. Trije naši predstavniki so bili na jugoslovanskem posvetu z mednarodno udeležbo o problematiki totalne komunikacije in o organiziranju gluhih in naglušnih danes in jutri, ki je bil od 29. septembra 1986 do 1. oktobra 1986 v Cankarjevem domu. Svoje vtise s posveta so posredovali ostalim članom.« (Naš čas 30. 10. 1986, stran 4, B. Mugerle)
Z namenom, da bi dejavnost bolj zaživela tudi na področju Zgornje Savinjske doline, je bila letna skupščina MOSP Titovo Velenje leta 1987 v Mozirju. Poleg 41 članov so se je udeležili še predsednik komiteja za družbene dejavnosti občine Mozirje Franc Vuga, sekretar Občinske konference SZDL Mozirje Rajko Pintar in predsednik Skupščine socialnega skrbstva Občine Velenje Maks Podlesnik.
V razpravi so člani opozorili na problem tolmačev, ki jih je bilo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini v tem obdobju še vedno premalo, po drugi strani pa je bilo zagotavljanje tolmačev povezano tudi z velikimi stroški. Po njihovem mnenju bi bilo treba uvrstiti stroške za tolmače med zdravstvene storitve. Prav tako so mnogi slušno prizadeti težko zmogli stroške za baterije in akumulatorje ter druge slušne pripomočke, saj je zdravstvena skupnost krila samo stroške najcenejšega slušnega aparata. Franc Vuga, predsednik Komiteja za družbene dejavnosti Občine Mozirje, jim je obljubil, da bo poskrbel za vsestransko pomoč.
Obveščanje gluhih je že v temelju problematično zaradi komunikacijskih ovir. V osemdesetih letih so že bili deležni večje pomoči tolmačev in drugih slišečih, ki so bili usposobljeni za komunikacijo s kretnjami za gluhe. Tudi tehnologija je napredovala in na voljo je bilo več tehničnih pripomočkov kot v preteklosti. Kljub temu pa so s pridobivanjem potrebnih informacij še vedno imeli nemalo težav.
V zvezi s temi težavami je tajnica Darinka Meh za tednik Naš čas povedala naslednje: »Slovenija ima med drugim v programu razvoja video tehnologijo, ki naj bi gluhemu omogočila sprejem vsaj najpomembnejših informacij, ki jih množična občila vsak dan posredujejo javnosti. V ta namen smo dobili videorekorder, ki ga pa doslej še zelo malo uporabljamo. Predvsem zato, ker je zelo težko ali pa sploh nemogoče dobiti videokasete s primerno vsebino, pa tudi podnapisov takšne kasete nimajo, zato so za gluhega neprimerne. Dobili smo tudi telefon za gluhe, ki pa ne deluje kot bi moral. Problem je tudi v tem, ker imamo takšne telefone samo v enajstih društvih v Sloveniji. Tako v društvih in organizacijah še vedno ostaja tolmač tisti, ki lahko slušno prizadetega ustrezno informira in mu pomaga povsod, kjer je potrebno. To pa je včasih zelo težko, saj je tolmačev žal zelo malo, hkrati pa naša organizacija združuje precejšnje število slušno prizadetih iz Šaleške in celotne Zgornje Savinjske doline. V samem Velenju smo si delo že dokaj dobro organizirali, sedaj pa se trudimo, da bi bilo enako tudi na zgornjesavinjskem področju. S tem namenom smo letošnjo letno skupščino pripravili v Mozirju.« (Naš čas, 28. 5. 1987, stran 3, B. Mugerle)
19. septembra 1987 se je 40 članov in članic MOSP iz Titovega Velenja udeležilo mednarodnega dneva gluhih, ki je bil v Murski Soboti. Udeležencem so pripravili pester kulturni spored, razstavili ročna dela in jim pokazali lepote in znamenitosti Murske Sobote.
V letu 1987 je predsedovanje društvu prevzel Igor Mežnar in ga vodil do leta 1993.
V mesecu aprilu 1988 je bila v prostorih Zveze društev upokojencev v Titovem Velenju letna skupščina MOSP Titovo Velenje. Udeležilo se je je 42 članov in članic, poleg njih pa so bili še predstavniki socialnega skrbstva, socialna delavka iz Mozirja in predstavniki velenjskega invalidskega društva. Udeleženci skupščine so med drugim ugotovili, da društvo dela v izredno težkih pogojih, saj jim za redno dejavnost primanjkuje denarja. Nujno so potrebovali majhno knjižnico, ki bi bila založena s potrebno literaturo za slušno prizadete, tudi ostala literatura bi bila zelo dobrodošla. Pogrešali so tudi časopise, saj so bili ti edini vir informacij za slušno prizadete. Glede uresničenih ciljev v preteklem obdobju so ugotovili, da so uresničili le tiste naloge, ki so jih prizadevni člani društva slušno prizadetih organizirali sami – seveda s pomočjo nekaterih strokovnih delavcev, ki so se odrekli plačilu za opravljeno delo.
V novembru 1988 je bilo v MOSP Titovo Velenje evidentiranih 290 članov, od tega 175 iz Občine Velenje, 115 pa iz Občine Mozirje. Problematiko gluhih in naglušnih so v tem času predstavili v televizijski oddaji za slušno prizadete. Še vedno so imeli finančne težave zaradi nerešenega vprašanja virov financiranja – od Občine Mozirje so namreč dobili le 16 % sredstev, čeprav je bilo 40 % članov prav iz te Občine, medtem ko so z Občino Velenje imeli to vprašanje v tem letu zadovoljivo rešeno. Zaradi pomanjkanja denarja niso mogli organizirati tečaja gestovnega jezika za usposodobitev novih tolmačev, prav tako se člani niso mogli udeležiti seminarjev, ki jih je organizirala Zveza gluhih v Ljubljani. Dobro pa so sodelovali s socialnimi službami tistih organizacij, kjer so bili gluhi zaposleni.
V začetku leta 1989 so v sodelovanju s Knjižnico Velenje uvedli izposojo knjig – knjige so si člani lahko izposojali v društvu, knjižničarke pa so jim pomagale tudi pri izboru primerne literature za člane. S to novostjo so želeli predvsem obogatiti besedni zaklad, ki je pri slušno prizadetih precej skromen. Za 18. marec 1989 so imeli v načrtu organizacijo republiškega prvenstva v šahu za slušno prizadete, in sicer s pomočjo članov Šaleškega šahovskega društva in ZTKO Občine Velenje.
V letu 1986 je društvo precej razširilo svojo dejavnost; poleg športnega udejstvovanja je, v sodelovanju z referatom za zdravstveno vzgojo pri V mesecu aprilu 1989 je bila letna skupščina v Mozirju. V tej občini so želeli imeti člani MOSP Titovo Velenje svoj prostor, kjer bi se lahko sestajali enkrat mesečno. S tem bi tudi slušno prizadetim iz Zgornje Savinjske doline omogočili aktivno udeležbo pri dejavnostih društva. To pomembno nalogo so želeli čimprej uresničiti. Na letni skupščini je bil izvoljen tudi nov izvršilni odbor.
V marcu 1990 je bilo v društvu evidentiranih že 306 članov – od tega 185 iz Občine Velenje in 121 iz Občine Mozirje. V Mozirju so že pridobili svoj prostor v dvorani TVD, kamor so člani lahko prihajali enkrat mesečno, vsak prvi torek od 13. do 16. ure, k tajnici Darinki Meh po potrebne informacije in druge storitve. Glede zaposlovanja slušno prizadetih pa je tajnica Darinka Meh za tednik Naš čas povedala: »Trenutno imamo tri brezposelne. Vedno težje je najti zaposlitev za njih. Še pred dvema letoma so imele delovne organizacije izreden posluh za zaposlovanje slušno prizadetih. Danes pa jim je vse težje najti delo.« (Naš čas 15. 3. 1990, stran 8, M. Krstič - Planinc, B. Mugerle)
V Sloveniji sta bila v tem času za slušno prizadete centra, kjer so otroci lahko zaključili osnovnošolsko obveznost, v Portorožu in v Mariboru. Za pridobitev poklica, a največ do IV. stopnje strokovne izobrazbe, so se lahko izšolali v Ljubljani. Če so hoteli in zmogli kaj več, so se morali vključiti v redne izobraževalne oblike.
V letu 1990 so bile lokalne in republiške volitve (v skupščino in predsedstvo) in gluhi so imeli velike težave s sprotnim spremljanjem informacij o tej pomembni tematiki, saj nobena poročila na TV niso bila podnaslovljena. Morali so počakati na izid časopisov in na informacije, ki so jih dobili v društvu. Zato so za 21. marec 1990 imeli v načrtu povabiti v svoje prostore predstavnike vseh tistih strank, ki so nameravale sodelovati na volitvah. Želeli so spoznati programe in kandidate, še posebej jih je zanimalo, ali je katera od teh mislila na invalide, med njimi tudi na slušno prizadete.
O položaju invalidov, predvsem slušno prizadetih, je na pragu prvih večstrankarskih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni za tednik Naš čas razmišljala Erika Grobelnik: »Tu so prve demokratične in svobodne volitve po vojni. Po vsej republiki so se vrstila predvolilna zborovanja, različne politične stranke so predstavile svoje programe. Vsi skupaj se le težko znajdemo, še teže pa je za nas, ki smo zaradi okvare sluha prikrajšani za celo vrsto informacij. Toda le kdo bi se spomnil, da je v Sloveniji 5000 ljudi s težjo okvaro sluha in da smo tudi volilci. Težko se bomo odločili, komu bomo na volitvah dali svoj glas. Tudi mi se želimo seznaniti s programi političnih strank in zvez, ki bodo nastopile na volitvah. Toda kako? Pri predstavitvah na TV je le ZSMS-liberalna stranka uporabila tolmača za slušno prizadete. Da se tudi nam, invalidom sluha in govora omogoči enakopravna vključitev v predvolilno dogajanje, predvsem pa, da se seznanimo s tem, v kolikšni meri so posamezne stranke oziroma zveze pripravljene prisluhniti našim težavam in se dejansko zavzemati za uveljavljanje enakopravnega položaja invalidov v naši družbi, smo na pogovor povabili vse politične stranke in zveze. Našemu vabilu so se odzvale SZ, SDZ, SKD, ZKS in ZSMS. Razgovora se je udeležil tudi predstavnik občinske volilne komisije. Le redkokdaj se v prostorih našega društva zbere toliko naših članov, kot se jih je v sredo, 21. marca 1990. Prišli smo iz bližnje in daljne okolice, da izvemo, kaj nam obljubljajo stare in nove politične zveze. In bilo je kaj slišati. Vsi po vrsti so poudarjali, da pomembno mesto v svojih programih namenjajo prav skrbi za invalide. Skratka, sploh ni pomembno, koga bomo volili, saj bo invalidom in tako tudi vsem gluhim vsak zagotovil kar najlepšo bodočnost. Govorili pa niso samo predstavniki strank, pač pa smo se oglašali tudi gluhi. Govorili smo o svojih težavah in tudi marsikaj spraševali. Kdaj bo za nas nastopila toliko obljubljana lepša prihodnost? Zakaj je po 45 letih obljub še vedno ni? Invalidi živimo na robu družbe. O našem življenju odločajo drugi, vsem se smilimo, nihče pa nas noče poslušati, ko govorimo o svojih težavah, željah in potrebah. Slušno prizadeti v naši občini smo po 27 letih obstoja našega društva doživeli, da je bilo toliko političnih prvakov pripravljenih poslušati nas in celo odgovarjati na naša vprašanja. Bojimo se samo, da bodo po volitvah vse lepe besede pozabljene in bomo ponovne pozornosti deležni šele pred naslednjimi volitvami.« (Naš čas 12. 4. 1990, stran 12, Erika Grobelnik)
V aprilu 1990 so se člani zbrali na redni letni skupščini velenjske organizacije slušno prizadetih, na kateri so izrazili željo, da bi jih tu in tam medse povabili tudi polnočutni sodržavljani. Kot so ugotavljali, se še ni zgodilo, da bi v kakšnem vabilu za kulturno ali drugo prireditev napisali, da so poskrbeli tudi za tolmača za slušno prizadete in bi bili s tem še posebej vabljeni vsi tovrstni invalidi. Sprejeli so tudi delovni načrt, v katerem je bil poudarek na nadaljnjem razvoju društva.
Decembra 1990 je bila na Zvezi društev slušno prizadetih Slovenije predstavitev elektrodinamičnega vložka, ki je uporabnikom slušnega aparata omogočal boljše komuniciranje pri telefoniranju. Nov proizvod, ki je takrat prišel na naše tržišče, je bil izdelan s sodelovanjem inovatorja Rajka Kerna in takratno Iskro - Terminali. Namestitev je bila preprosta, saj so lahko omenjeni vložek samo zamenjali z že vgrajenim telefonskim vložkom in tako se je slišnost pogovora izboljšala. Prednost tega vložka je bila tudi v tem, da ga je bilo možno vložiti tudi v vse starejše tipe telefonov. Velenjsko društvo je vse, ki so uporabljali slušne aparate, obvestilo, da lahko te vložke kupijo v pisarni društva.
Ker so na področju Občin Velenje in Mozirje premogli le eno samo tolmačico znakovnega jezika za gluhe, so za leto 1991 v društvu načrtovali izvedbo 80-urnega tečaja za znakovni jezik, ki bi ga vodila tolmačica Duška Berločnik iz Celja po programu sekcije tolmačev pri ZDSP Slovenije. Izvesti so ga nameravali v dveh delih, prvi del od meseca marca do junija, drugi del od septembra do decembra.
V začetku leta 1991 je bil v MOSP Velenje sestanek sekcije staršev slušno prizadetih otrok. Starši teh otrok so se v tem času spopadali z vrsto problemov, ki jih je bilo treba nujno in čimprej razrešiti. Sestanka se je udeležilo dvanajst staršev, od šestnajstih, kolikor jih je bilo takrat evidentiranih. Na sestanku so starši opozorili na vrsto težav, ki so povezane z rehabilitacijo in vzgojo njihovih slušno prizadetih otrok, obenem so si med seboj izmenjali tudi izkušnje. Predsednica sekcije staršev pri MOSP Velenje (v juliju leta 1990 se je mesto Titovo Velenje spet preimenovalo nazaj v Velenje) je bila Natalija Petrič, ki je za tednik Naš čas povedala naslednje: »Kot predstavnica staršev lahko povem, kakšni problemi pestijo nas starše, ki imamo slušno prizadete otroke. Prvi in največji problem nastane takoj, ko ugotovimo, da naš otrok ne sliši. Tudi pri zdravnikih nemalokrat naletimo na neodobravanje oziroma nam ne verjamejo, ko jim povemo, da smo ugotovili, da naš otrok ne sliši. Druga težava je pridobitev slušnega aparata. Postopek je zelo dolg, včasih traja več mesecev. Kaj to pomeni za otroka, ni treba posebej poudarjati. Potem imamo težave pri vzgoji in rehabilitaciji slušno prizadetih otrok, kar je povezano z visokimi stroški. Veliki so izdatki za nabavo baterij, s prevozi na strokovno izobraževanje, v šolo, za sofinanciranje otrok v rejniških družinah, v internatu in še in še. Zato smo starši mnenja, da bi bilo treba odpraviti ali spremeniti cenzus pri dodeljevanju denarne pomoči družinam z invalidnimi otroki. Na sestanku smo tudi ugotovili, da v Občini Velenje te pomoči ni. Težave so tudi z nabavo in servisiranjem pripomočkov za slušno prizadete, ker je večina aparatov uvoženih. Za uspešno rehabilitacijo je danes na razpolago vrsta pripomočkov, ki jih, kot sem dejala, pri nas ni mogoče dobiti, zato je naša želja, da bi država z ustrezno carinsko in davčno zakonodajo omogočila nabavo omenjenih pripomočkov za slušno motene otroke. Rehabilitacija invalidnih otrok bi po moje morala biti brezplačna. Posebej pereč je problem izobraževanja naših otrok. Želimo si več možnosti za pridobitev poklicev teh otrok, še posebej pa, da bi lahko svoje otroke vzgajali in usposabljali doma, ker ni hujšega kot trgati otroke od staršev in jih pošiljati v domove ali v rejništvo. Velik napredek je že v tem, da smo v Celju dobili dislocirano ambulanto, ki našim otrokom omogoča redno strokovno obravnavo in usposabljanje za redne pogovore ter izobraževanje na šolah, najbližjih njihovemu okolju. Naša naloga je tudi, da se pogovorimo z učitelji na šolah, kajti ti otroci potrebujejo več pozornosti, saj se z učitelji sporazumevajo pretežno preko obraza in branja z ustnic. Starši smo opozorili tudi na težavo pridobivanja statusa invalidnosti, ki ga otroci pred 18. letom starosti ne morejo dobiti, s tem pa ne morejo uveljaviti pravic, ki jih sicer imajo invalidi. Končno tudi pri rejništvu ne gre brez težav. Pojavljajo se predvsem pri otrocih, ki se usposabljajo izven kraja, kjer živijo. Naj navedem konkreten primer: rejnica skrbi za dva slušno prizadeta otroka in ima priznan poln delovni čas, če pa je to mati, ki sama skrbi za dva slušno prizadeta otroka, ji tega statusa ne priznajo. Zato si matere želimo, da dobimo to pravico, ob enem otroku polovičen status, pri dveh pa naj bi mati dobila polni status rejnice.« (Naš čas 13. 6. 1991, stran 4, B. Mugerle)
V letu 1992 se je v 80-urni tečaj znakovnega jezika, ki so ga v velenjskem društvu načrtovali v letu 1991, vključilo pet tečajnic. S tečajem so začeli oktobra 1991, sklenili pa v decembru 1992. Tečaj je potekal enkrat tedensko po dve šolski uri. Dve od tečajnic sta za tednik Naš čas povedali, zakaj sta se odločili za vključitev v tečaj. Tanja Kontič, medicinska sestra v Zdravstvenem domu Velenje: »Za ta tečaj me je navdušila zdravnica Marina Žuber. Odločila sem se zato, ker to znanje potrebujem pri svojem poklicu, saj k nam prihajajo tudi slušno prizadeti pacienti in se je težko sporazumevati z njimi. Zato je prav, da vsaj ena zna znakovni jezik. Tečaj, ki ga obiskujem, je zelo dobro organiziran, saj nam da veliko znanja. Pri tem nam pomaga Erika, s katero se lahko pogovarjamo, uči pa nas tudi pravilnih kretenj.« Mira Papež, uslužbenka Skupščine Občine Velenje: »Sem slušno prizadeta oseba in imam že od rojstva slušni aparat. Sem članica tega društva. Tu se srečujem še z bolj prizadetimi. Pri tem pa imamo težave, ker se ne moremo sporazumeti, zato sem se odločila za ta tečaj. Sem pa tudi delegatka Zveze slušno prizadetih.« (Naš čas 20. 2. 1992, stran 4, B.Mugerle)
V velenjskem društvu so v letu 1993 ugotavljali, da je med vključenimi člani skoraj polovica takih, ki so iz socialno šibkejših družin. Ti so težko zmogli vse stroške, ki so bili povezani z uporabo in vzdrževanjem slušnih aparatov in prevoznih stroškov. Otroke, ki so imeli okvaro sluha, so morali starši voziti v Celje na govorne vaje dvakrat tedensko, kar je pomenilo kar precejšen strošek za prevoz. Cena baterije je bila (v takratnih dinarjih) 126 din, rok trajanja baterije pa je bil odvisen od jakosti aparata, a ni bil daljši od štirinajst dni. Stroškov jim ni povrnil nihče. Nekateri starši so otrokom celo odklapljali slušne aparate, saj stroškov niso več zmogli.
Zato so se starši povezali z velenjskim društvom, da bi zaskrbljujočo situacijo uspeli razrešiti s skupnimi močmi. Sredi oktobra 1993 so zato imeli javni razgovor s predstavniki s področja zdravstvenega varstva, ki je potekal v prostorih Medobčinske organizacije slušno prizadetih. Poleg staršev so se ga udeležili: zdravnik Jože Zupančič, direktor Zdravstvenega zavoda Velenje, Irena Žagar, pomočnica glavnega direktorja s področja zdravstvenega zavarovanja RS, Kristina Pregel, vodja Sekretariata za obvezno zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Območne enote Ravne na Koroškem, Karolina Pandel, vodja oddelka za denarna nadomestila in povračila (ZZZS) Območne enote Ravne na Koroškem, Peter Kovač, sekretar Sekretariata za družbene dejavnosti Velenje ter Metka Logar, vodja izpostave Velenje (ZZZS) Območne enote Ravne na Koroškem. Starši so izpostavili svoje težave, vabljeni predstavniki pa so odgovarjali na njihova vprašanja: prvič, povrnitev potnih stroškov za otroke, ki se šolajo v Ljubljani, v Zavodu za usposabljanje slušno in govorno motenih, tudi za tiste otroke, ki jih vozijo v Celje na usposabljanje sluha in govora, da bodo lahko kasneje obiskovali redno šolanje v kraju bivanja; drugič, ureditev financiranja slušnih aparatov za otroke, saj imajo sicer ti pravico do brezplačnega slušnega aparata, ki pa je po kakovosti in uporabnosti najslabši – uvoženi, ki so kakovostni, pa so jim zaradi visokih cen nedosegljivi.
Peter Kovač je staršem zagotovil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči za povrnitev potnih stroškov za prevoz otrok, z zdravnikom Jožetom Zupančičem pa so se starši dogovorili, da bi skupaj oblikovali predloge, on pa bi jih nato posredoval na ustrezna mesta.
3. novembra 1993 je bila v prostorih MOSP Velenje predstavitev Philipsovih slušnih aparatov avstrijsko-slovenske družbe za slušno prizadete ASIS-slušni aparati in tehnični pripomočki za gluhe. Podjetje je imelo sedež v Ljubljani, v prostorih Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Naglušne je oskrbovalo s sodobnimi slušnimi aparati – za nadstandardne slušne aparate (SA) je bilo potrebno doplačilo, za standardne je bil strošek v celoti poravnan iz sredstev zdravstvenega zavarovanja in je bil za uporabnike brezplačen. Poleg tega je ASIS servisiral slušne aparate, nudil kontrolo in usmerjanje SA ter čiščenje SA in ušesnih oliv, brezplačni preizkus sluha in brezplačni preizkus novega aparata v roku štirinajst dni.
Za gluhe so nudili tehnične pripomočke, in sicer telefonski svetlobni zvonec, oddajnik zvonjenja, svetlobni signalizator otroškega joka, prenosni svetlobni signalizator ter svetlobno budilko.
Leta 1992 je tajnica Darinka Meh zaradi bolezni prekinila svoje delo v MOSP Velenje (v tem času se je ime mesta Titovo Velenje preimenovalo v Velenje). V mesecu maju 1995 je izgubila boj s težko boleznijo in za vedno odšla – pustila pa je neizbrisen pečat. Bila je zelo prizadevna pri svojem delu, sledila je potrebam vseh članic in članov društva, zato je društvo v času njenega službovanja naredilo velik razvojni preskok.
Delo tajnice društva je leta 1992 prevzela Marjana Rudolf, leta 1995 pa se je v društvu kot sekretarka tudi redno zaposlila. Od leta 1993 do leta 2009 je bila predsednica Erika Grobelnik.
Leta 1995 je bilo v velenjski organizaciji slušno prizadetih evidentiranih 405 gluhih in naglušnih iz Šaleške in Zgornje Savinjske dolino. Konec meseca maja so v Rdeči dvorani v Velenju oranizirali državno prvenstvo v malem nogometu, nastopile so ekipe osmih slovenskih društev. Pred tekmovalnim delom so nastopili otroci iz glasbene šole Velenje.
Prvega aprila 1998 se je društvo preselilo v nove prostore na Efenkovi 61, v katerih deluje še danes. Sredstva zanje je v največji meri prispevala Zveza gluhih in naglušnih Slovenije, nekaj pa tudi Mestna občina Velenje. Slavnostna otvoritev novih prostorov je bila 16. maja 1998, ko je društvo obeležilo tudi 35 let svojega delovanja. Na njej so najzaslužnejšim članom podelili priznanja, v bogatem kulturnem programu pa so nastopili otroci, tudi sami z okvaro sluha. V tem času je bilo v društvu evidentiranih približno 532 članov iz Šaleške in Zgornje Savinjske doline. Od tega je bilo tudi 18 otrok – štirje predšolski, dva sta bila vključena v celjski vrtec za gluhe, nekaj jih je bilo v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, nekaj pa v redni šoli v Velenju. Za naglušne člane so v društvu omogočali servis slušnih aparatov, in sicer dvakrat tedensko.
Nove prostore so opremili z indukcijsko zanko za naglušne, ki tistim s slušnim aparatom omogoča sprejemanje čistejšega zvoka – praktično brez šumov in drugih zvokov. V letu 1999 so na pobudo sekretarke Marjane Rudolf in ob razumevanju vodje Izletnikove poslovne enote v Velenju Božidarja Horvata v enem od njihovih avtobusov namestili indukcijsko zanko.
Z namenom, da bi izboljšali kakovost življenja in popestrili društveno dejavnost naglušnih članic in članov, so v letu 1999 ustanovili skupino za samopomoč, ki so jo poimenovali Barbara, po zavetnici rudarjev. V letu 2001 je strokovni del druženja v skupini prevzela psihologinja Damjana Voglar. Danes skupina nima več strokovnega vodenja, se pa njeni člani še vedno redno srečujejo dvakrat mesečno.
Dne 11. 6. 1999 je društvo dobilo status društva v javnem interesu.
V januarju leta 2002 je društvo pridobilo dve novi tolmačici za slovenski znakovni jezik, Darjo Fišer in Polono Dobnik. Tega so bili vsi zelo veseli, saj do tega časa v Šaleški dolini ni bilo strokovnjakov s tem znanjem. V društvu so se vsako sredo popoldne srečevali gluhi in vedno je bila prisotna tudi tolmačica. To delo je opravljala Duška Berločnik, ki jim je zelo veliko pomagala, a s pridobitvijo novih tolmačic so pričakovali na tem področju znatno izboljšanje. Sekretarka Marjana Rudolf je ob tej priložnosti za tednik Naš čas povedala naslednje: »Naše društvo vsako leto pripravi začetni tečaj znakovnega jezika. Darja in Polona sta se ga udeležili dvakrat, potem sta šli naprej v šolo, ki jo pripravlja Zveza gluhih in naglušnih RS, sekcija tolmačev. To, da sta ga januarja uspešno zaključili, nam veliko pomeni. V sprejemu je namreč tudi zakon o pravici gluhih do tolmača, ki ga bo poslej treba zagotoviti večkrat. Če bo ena zadržana, bo lahko prišla druga, na pomoč pa nam bo zagotovo priskočila tudi dosedanja tolmačica Duška, s katero odlično sodelujemo vrsto let.« (Naš čas 4. 4. 2002, stran 20, Bojana Špegel)
O tem, kako sta osvajali in osvojili to znanje, sta izjavo za Naš čas dali tudi tolmački. Darja Fišer, zaposlena v VDC Ježek: »Ko sem se sredi devetdesetih prijavila v začetni tečaj znakovnega jezika, nisem razmišljala o tem, da bi postala poklicna tolmačica. Udeležila sem se ga iz radovednosti. A me je tečaj tako navdušil, da nisem več dolgo razmišljala o novem izzivu. Zato sva se s Polono odločili, da greva v šolo. To, da se naučiš slovenskega znakovnega jezika, je po moje ena najtežjih stvari. Besede so sicer podobne kot v slovenskem knjižnem jeziku. Vsaka beseda ima svojo kretnjo in vse to si je treba preprosto zapomniti. Izobraževanje je potekalo kar dve leti, opraviti sva morali pet obsežnih izpitov. Potekalo je preko vikenda, vsakih 14 dni, ponavadi v Ljubljani. To je ob rednem delu med tednom kar naporno. Izobraževanja so bila zelo strokovna, zato je bilo edino prav, da smo imeli tudi nekaj osnove, sicer bi težko sledili.« (Naš čas 4. 4. 2002, stran 20, Bojana Špegel)
Polona Dobnik, zaposlena na velenjski enoti republiškega Zavoda za zaposlovanje: »Pri delu imam veliko stikov s strankami, zato mi bo novo znanje prišlo zelo prav tudi v službi. Dejstvo pa je, da mora za takšno delo imeti človek željo in interes. Kretnje in govorica gluhih in naglušnih so me zanimale že vse od otroštva, ko sem spremljala tolmačico na televiziji. Po nasvetu referentke za invalide na našem zavodu sem se obrnila na Društvo gluhih in naglušnih in pot do novega znanja je stekla.« (Naš čas 4. 4. 2002, stran 20, Bojana Špegel)
V letu 2003 je društvo obeležilo 40-letnico svojega obstoja in delovanja. Praznovanje, ki je sovpadalo z letom invalidov, je potekalo z vsakodnevnimi prireditvami v tednu pred osrednjo prireditvijo. Celotno dogajanje v ''tednu gluhih'', ki ga je organizirala in vodila Darja Fišer, tolmačica v društvu, so poimenovali ''Se k meni obrni, povej mi lepo'' (kar je verz iz pesmi gluhe osebe). Začeli so v ponedeljek, 12. maja 2003, z dnevom odprtih vrat, ki je potekal dopoldne na sedežu društva. V torek, 13. maja 2003, so na okrogli mizi spregovorili o različnih temah s področja gluhote in naglušnosti – o polževem vsadku (v tem času je bilo v društvo vključenih 14 otrok, od katerih so štirje dobili polžev vsadek), o novostih zakona o invalidskih organizacijah in še druga vprašanja s področja gluhote in naglušnosti. V preddverju Mestne občine Velenje so v sredo, 14. maja 2003, odprli razstavo izdelkov članic in članov – na ogled so bila ročna dela, slike, izdelki iz lecta, pecivo …, v četrtek, 15. maja 2003, pa so na lokalni televiziji VTV pripravili posebno oddajo, v kateri so spregovorili o težavah, s katerimi se srečujejo gluhi in naglušni ter o njihovem življenju v tišini. Dan pred osrednjo proslavo, v petek, 16. maja 2003, so imeli delavnico na temo funkcinalnost slovenskega jezika. Svečana prireditev je bila v soboto, 17. maja 2003, ob 11. uri v mali dvorani Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega. Program so pripravile članice in člani društva sami – recitirali so, se predstavili s pantomimo, na pomoč pa jim je priskočila gledališka skupina gluhih iz Maribora z igrico Maček muri.
Pred začetkom praznovanja 40-letnice je mesec dni potekala solidarnostna akcija zbiranja sredstev za nakup aparata za zgodnje odkrivanje gluhote, ki so ga nameravali podariti Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. S to aparaturo je mogoče zelo natančno ugotoviti okvaro sluha in prepoznavati različne gluhote. Zato so jo namenili porodniško-ginekološkemu oddelku Bolnišnice Slovenj Gradec, saj je zelo pomembno, da se okvara sluha ugotovi čimprej, po možnosti že v prvih dneh po rojstvu – s tem se povečajo možnosti za hitro ukrepanje in zdravljenje. Takšne aparate so že imeli v drugih bolnišnicah po Sloveniji in sicer v Ljubljani, Mariboru in Celju. Na solidarnostno akcijo se je odzvalo veliko podjetij in posameznikov in uspelo jim je zbrati 1.213.000,00 SIT (današnjih 5061,76 €). Ček v tej vrednosti so predali na osrednji prireditvi, sprejel ga je predstojnik porodniško-ginekološkega oddelka Bolnišnice Slovenj Gradec mag. Marjan Lužnik.
Poleg te uspešne in zelo koristne solidarnostne akcije so ob 40-letnici ocenili svoje delo kot zadovoljivo na več področjih: dobro so sodelovali z velenjskim Zavodom za zaposlovanje – pomagali so pri zaposlitvi in v tem času niso imeli nobenega brezposelnega člana oz. članice; dobro so sodelovali s Centrom za socialno delo Velenje in Mozirje; uredili so indukcijsko zanko v cerkvi v Skornem pri Šoštanju; za članice in člane so organizirali predavanja, delavnice, izlete, piknike, športna tekmovanja; na sedežu društva je deloval eden od servisov za slušne aparate …. V tem času so sredstva za plače zaposlenih v društvu zagotavljale Mestna občina Velenje, Občina Šoštanj in Občina Šmartno ob Paki. Šest občin iz Zgornje Savinjske in Zadrečke doline pa so prispevale sredstva za pokrivanje materialnih stroškov. Za financiranje dejavnosti so dobivali sredstva iz sklada FIHO.
Dne 23. 6. 2003 je društvo prejelo odločbo o statusu invalidske organizacije.
Leta 2004 je društvo odkupilo prostore na Efenkovi 61 v Velenju, v katere se je iz prostorov na cesti Bratov Mravljak 1 preselilo leta 1998.
29. septembra leta 2007 je organizacijo mednarodnega dneva gluhih prevzelo velenjsko Društvo gluhih in naglušnih. Udeležencem so pripravili sprejem pri županu Srečku Mehu, svečano prireditev in ogled mesta, Muzeja na Velenjskem gradu, Muzeja premogovništva ter družabno srečanje. Tudi za to prireditev je organizacijo uspešno prevzela Darja Fišer.
Takratni predsednik Zveze gluhih in naglušnih Slovenije Franc Planinc je v svojem nagovoru udeležencem mednarodnega dneva opozoril na vrsto težav, ki so še vedno spremljale gluhe in naglušne v naši državi. Izpostavil je izobraževalni sistem, ki je bil do gluhih zelo nenaklonjen, zato je bila izobrazba izredno nizka, poslednično pa tudi njihov socialni položaj. Prav tako so bili omejeni pri dostopu do javnih informacij, komunikacijske ovire pa so jih potiskale v socialno izključenost. Glede zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki so ga čakali že več kot deset let, je takratni sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije Aljoša Redžepovič povedal, da bo sprejet v letu 2007 ali v začetku naslednjega leta. Povedal je tudi, da bo ta zakon odpravil dotedanjo diskriminacijo gluhih, ki so jo povzročali takrat veljavni zakoni in predpisi.
V tem času je bilo v Sloveniji 2000 ljudi, ki so bili gluhi od rojstva, 40.000 do 50.000 ljudi je bilo naglušnih, 89 % gluhih je imelo dokončano največ poklicno šolo, 1 % gluhih je imelo višjo ali visoko izobrazbo. 79 % upokojenih gluhih je prejemalo manj kot 400 € pokojnine (Dnevnik 1. 10. 2007, stran 31, Zlatka Strgar).
29. aprila 2008 je bila v društvu posebna slovesnost, saj so članu Martinu Poljanšku podarili brezžični FM sistem. Za to donacijo so se v društvu odločili iz več razlogov: naglušne osebe so do svojega 15. leta starosti upravičene do novega slušnega aparata vsaka tri leta, nato šele vsakih šest let, kar potrebam mladostnikov ne zadošča; prav tako si morajo sami v celoti kriti stroške nadstandardnih slušnih aparatov. Martin Poljanšek je bil kljub svoji težki okvari sluha zelo prizadeven dijak in FM naprava mu je omogočila boljšo slišnost pri predavanju v šoli. Polovico sredstev te drage, a zelo koristne naprave, je prispeval Odbor naglušnih ZDGNS, za drugo polovico pa so se dogovorili z velenjskim Društvom gluhih in naglušnih.
Od leta 2009 do leta 2010 je društvo vodil predsednik Brane Kulovic.
V letu 2010 je društvo organiziralo začetni tečaj znakovnega jezika, predavanja (potopisno in ob dnevu žena – o pomenu in zgodovinskem izvoru tega praznika), skupina za naglušne je nadaljevala s svojimi rednimi mesečnimi srečanji, z zavodom Racio iz Celja je sodelovalo pri vključevanju oseb z okvaro sluha v programe zaposlitvene rehabilitacije in pri iskanju ustrezne zaposlitve zanje, na športnem področju pa so se članice in člani udeležili državnega prvenstva v odbojki v Mariboru. Ob praznovanjih (pust in dan žena) so organizirali družabno-kulturno srečanje.
Sekretarka Marjana Rudolf je svoje delo v društvu zaradi upokojitve zaključila spomladi leta 2010. V društvu so ji ob odhodu pripravili manjšo slovesnost, na kateri je povedala, da je v 18 letih njenega dela društvo precej povečalo svojo prepoznavnost v širšem lokalnem okolju. Prav tako je po njenem mnenju društvo uspešno izvajalo zastavljene programe: prostočasne aktivnosti članov za preprečevanje socialne izključenosti; posebne socialne pomoči invalidom – kompenzacija invalidnosti, usposabljanje za aktivno življenje in delo, rehabilitacija, izobraževanje, pomoč pri premagovanju komunikacijskih ovir, informiranje.
19. aprila 2010 je delo sekretarke društva prevzela Urška Jakop, ki je po poklicu socialna delavka. V času njenega dela so naprednejše tehnologije omogočile še hitrejši prenos informacij in več možnosti za izboljšave na vseh ravneh dela.
Razvoj elektronskih internetnih medijev je omogočil tudi cenovno dostopnejšo tehnologijo (osebni računalniki, mobilni telefoni) gluhim in naglušnim in s tem lažjo komunikacijo z okoljem in možnost hitrejšega pridobivanja najrazličnejših informacij. Z opaznim razvojem in razmahom internetnih socialnih omrežij (spletni forumi in klepetalnice, facebook) se je prav tako povečala možnost za širitev njihove socialne mreže.
V tem letu je društvo izvajalo osem posebnih socialnih programov: usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti gluhih in naglušnih, usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti gluhoslepih, psihosocialno pomoč –osebno asistenco, informativno dejavnost, kulturo gluhih, rekreacijo in šport, ohranjanje zdravja ter usposabljanje staršev in svojcev o gluhoti in komunikaciji.
V letu 2011 je društvo še naprej izvajalo vseh osem posebnih socialnih programov. V januarju 2011 se je zaključil 40-urni začetni tečaj slovenskega znakovnega jezika, ki ga je uspešno zaključilo šest udeležencev.
Od decembra 2011 do konca junija 2012 je bila v zaposlitveno rehabilitacijo v društvu vključena oseba z okvaro sluha, od meseca julija pa do konca leta pa je bila ista oseba vključena v program javnih del kot pomoč društvu pri organiziranju in izvajanju njegovih dejavnosti.
V januarju tega leta je predsednica Erika Grobelnik zaradi bolezni prekinila s svojim delom v društvu, zato je predsedniška dela in naloge začasno po pooblastilu prevzel podpredsednik Franc Forštner in jih po potrditvi na letnem zboru članov v marcu tega leta tudi uradno prevzel za čas do rednih volitev v letu 2013.
Septembra 2011 smo sodelovali na Pikinem festivalu, kjer je imelo društvo svoj razstavni prostor, na katerem so obiskovalci dobivali informacije o problematiki okvare sluha, kulturi in komunikaciji gluhih, uporabi znakovnega jezika in tehničnih pripomočkih ter o pomenu in dejavnostih društva. Decembra 2011 je izšla prva številke letnega glasila društva z naslovom Glas tišine.
V letu 2012 so bili posebni programi izvedeni v enakih okvirih kot v letu 2011, le da je program usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti gluhoslepih združen s programom gluhih in naglušnih. V mesecu septembru se je osemintrideset članic in članov udeležilo praznovanja mednarodnega dne in 50-letnice krškega društva gluhih in naglušnih – oboje je organiziralo to društvo. Podeljeni so bili tehnični pripomočki, razdeljenih je bilo tudi kar precej prehrambenih paketov za socialno šibkejše, izvedeni so bili tudi obiski na domu. V decembru je izšla druga številka letnega glasila Glas tišine.
V letu 2012 so se že začele priprave na praznovanje 50-letnice društva in se nadaljevale v začetku leta 2013.
Kronološki pregled delovanja sekretarjev in predsednikov Društva od leta 1963 do danes:
| Sekretarji: | Predsedniki: | ||
| Rudolf Bolha | 1963–1972 | Rudolf Kešpret | 1963–1965 |
| Ivan Marovt | 1972–1977 | Erika Grobelnik | 1965–1974 |
| Ljudmila Pečnik | 1977–1978 | Bela Krenos | 1974–1979 |
| Franc Teran | 1978–1979 | Jana Zajšek | 1979–1980 |
| Fanika Harej | 1979–1981 | Dragica Oštir | 1980–1981 |
| Jana Zajšek | 1982–1983 | Bela Krenos | 1981–1983 |
| Marjana Senica | 1983 | Stanko Kolar | 1983–1985 |
| Darinka Meh | 1984–1992 | Marjan Praprotnik | 1985 – pol leta |
| Marjana Rudolf | 1992–2010 | Ciril Grobelnik | 1985–1987 |
| Urška Jakop | 2010–danes | Igor Mežnar | 1987–1993 |
| Erika Grobelnik | 1993–2009 | ||
| Brane Kulovic | 2009–2010 | ||
| Erika Grobelnik | 2010–2013 | ||
| Franc Forštner | 2013-danes |