Pohod na Triglav
Marca sem se z gluhimi in naglušnimi dogovarjal, da bi konec avgusta skupaj šli na Triglav. Ker sem tam že bil, sem jim lahko predal nekaj izkušenj. Prijavilo se je 17 oseb. Opozoril sem jih, naj do odhoda čim več hodijo v hribe, da bo pot lažja. Poskrbel sem tudi za rezervacijo nočitve z zajtrkom in večerjo v domu Planika.
Teden dni pred odhodom smo preverili vremensko napoved, ki ni bila najbolj obetavna. Nekateri so zaradi tveganja odpovedali, sedem pohodnikov (Igor Šmigovc, Janez Brdnik, Zala Zugič, Robert Rogel, Stane Jug, Eva Accetto in Aleš Leskovšek) pa se nas je odločilo, da kljub temu gremo. Računali smo, da bo v soboto deževalo, v nedeljo pa bo sončno. Načrt je bil, da v soboto pridemo do doma Planika, tam prespimo in se v nedeljo zgodaj odpravimo na vrh.
Zbrali smo se ob pol šestih zjutraj v pekarni Planika pri Bledu in kupili nekaj svežih dobrot za na pot. Parkirali smo na Pokljuki in ob 6:20 krenili. Vreme nam je bilo naklonjeno. Pri Vodnikovem domu smo naredili krajši postanek, se okrepčali in natočili izvirsko vodo, saj je v domu Planika ni. Ker se je začelo oblačiti, smo pohiteli in ob 12. uri že prispeli do doma Planika – ravno pravi čas, saj je takrat začelo močno deževati in pihati.
Popoldne smo si privoščili domačo salamo in kruh, zvečer pa ob druženju igrali karte in se smejali. Sobe v Planiki so bile polne, dom pa skoraj razprodan, saj sprejme okoli 100 ljudi. Zunaj je bilo zelo hladno, vetrovno in deževno, a uspeli smo celo opaziti družino gamsov. Zvečer smo spremljali košarkarsko tekmo Slovenija–Francija, nato šli na večerjo in okoli 22. ure spat.
V nedeljo ob pol šestih zjutraj smo se zbudili v jasno, zvezdnato nebo. Pripravili smo plezalno opremo, pojedli zajtrk in se odpravili proti Aljaževemu stolpu. Pot je bila sprva precej zahtevna in strma, zato je bilo treba veliko previdnosti. Ob osmih smo dosegli vrh. Vzdušje je bilo čudovito – sončno vreme, razgledi neverjetni. Novim udeležencem sem pripravil tradicionalni »krst«. S plezalno vrvjo sem jih 3-krat vžgal po riti, da so jokali in hitro pozabili na vse prestane bolečine.
Po krajšem postanku smo se vrnili v Planiko po nahrbtnike in se nato odpravili proti dolini. Spust se je vlekel, a ko smo končno prišli do avtomobila, smo bili vsi veseli. Lačni in žejni smo šli naravnost v gostilno.
Ekipa je bila res odlična – močna, vztrajna in dobre volje. Veliko smo se smejali, nihče ni imel težav, celoten izlet pa je bil lep in nepozaben.
Igor Šmigovc
