ZABAVA 2023

Leto je na okoli in veseli december je že tu. Kako hitro mine Čas in že bomo zakorakali v leto 2024. December je čas obdarovanj in čas za druženje ob dobri kapljici in večerji.
Letos smo se zbrali v Šempetru pri Rimljanu in luštno je bilo. Seveda ni manjkala dobra glasba dua Savinja. Po večerji je bilo malo iger in plesa. Tudi Božiček ni manjkal in je prinesel šibe s sladkorčki.
Podeli smo tudi priznanja ribičem za vidne rezultate v letu 2023.
Razdeli smo tudi novo glasilo, v katerem so zapisani vsi dogodki v letu 2023, ki jih je organiziralo društvo. Ob koncu je Božiček poskrbel še za posebno presenečenje za Urško, Tatjano in Franca, ki so bili še posebno pridni v letošnjem letu.
Druženje je hitro minilo.
Vsem skupaj želim vesel Božič in srečno Novo leto 2024!

Stanko Kolar

PECIVO

Naša članica, ki je tudi podpredsednica društva, zelo rada peče peciva za nas. Ime ji je Milica.
Na vsako delavnico z veseljem prinese kakšno sladico. Ima res zlate roke in dober občutek za ravnotežje med sestavinami.
Peče različna peciva kot so: rafaelo kroglice, kroglice s figami, breskve, ruske kape, razne biskvite z nadevi in še in še. Vse je zelo, zelo dobro.
Razlagala mi je, da rada peče pecivo z vnukom. Rad je ob njej, ji pomaga, kar zmore in se tako uči. Lahko da v prihodnosti postane dober slaščičar  .
Tudi  15.3.2017, ko smo imeli redni letni zbor članov MDGN Velenje, je gospa Milica prinesla veliko dobrih peciv. Vse smo pojedli, nekateri so se še naslednji dan sladkali doma. Vso njeno delo je prostovoljno, za kar smo ji zelo hvaležni, naši trebuščki prav tako.
Hvala ti, Milica.
Upam, da drugič zopet spečeš kokosovo pecivo s čokolado.

Žana Sušec

UČENJE

Naučiti ali učiti ni lahko… Če se nekdo ne more naučiti, ker ta fakulteta ga ne veseli, pol se ne splača se kaj preveč truditi, ker ta služba ne bo prava za njega…
Ko sem se vpisala v visoko šolo, sem se zavedala, da ne bom imela toliko časa za družbo ali za obisk v društvu. Ta fakulteta da ogromno znanja, ki ga je treba osvojiti le z učenjem.
Včasih me jezi, da ne morem iti kam ven, da si dam možgane na pašo. Čeprav bi to vedno počela, toda ne bi, ker mi je ta diploma pomembna za prihodnost.
Profesorji nam vsem pošljejo različne zapiske in se od njih naučimo ter tudi iz različne priporočene literature.
Učim se le tako, da se usedem in imam vse potrebne papirje in računalnik pred sabo. Vse iz pomembne literature zapisujem v zapiske, ki se iz njih naučim in še zraven od profesorjeve zapiske. OBVEZNO je tudi zraven KAVA z mlekom, da jo posrkam med učenjem.
Včasih si kar nalašč vzamem pol ure pavze namesto 10 min. 
Vsak dan se učim po malem in malo zopet ponavljam za nazaj… Na koncu vse ponavljam 3x, da si bolj utrudim znanje.
Če se sprašujete kako po malem… Za primer vam dam: če imam 300 papirjev in se je to treba naučiti približno v enem mesecu pred izpitom… vsak dan 15 strani in še stare strani za nazaj ponavljam ter tako naprej. Na koncu vse skupaj ponavljam, da si bolj utrdim znanje.
Imam študentsko delo, kjer delam bolj za fleksibilen čas in si bolj organiziram čas za učenje in za družbo.
Po izpitu si vedno vzamem 2 dni pavze, da si prezračim možgane… po tem pa se zopet zatopim v knjigo…
Če imam čas, z veseljem grem na kavo poklepetati z družbo in dati možgane na pašo. Ali pa grem v ''shopping'', da vidim kaj imajo novega.
Komaj čakam, da bodo poletne počitnice, da bom končno šla na morje in zadihala morski zrak …
Po počitnicah bom napolnjena z energijo za drugi letnik. Komaj čakam, da se zopet zatopim v knjige, da se bom zopet nekaj novega naučila, ker me vse noro zanima na področju medicine.

Žana Sušec

Govor predsednika ob 50. obletnici društva

Lep dober večer vsem skupaj. Najprej želim povedati, da sem zelo prijetno presenečen, ko takole pogledam po dvorani in vidim koliko se vas je zbralo tukaj, kljub temu, da je danes Veliki petek. In res je Veliki petek v pravem pomenu besede, še posebej za naše društvo, ki v teh dneh praznuje prav poseben jubilej – 50. obletnico delovanja.

V posebno čast mi je, da lahko med nami pozdravim predsednika republike Slovenije, gospoda Boruta Pahorja, župana MO Velenje gospoda Bojana Kontiča, županjo in vse župane občin Savinjsko-Šaleške regije, predsednico ZGNS gospo Frido Planinc, sekretarja ZGNS gospoda Matjaža Juharta. Pozdrav velja tudi našemu članu in predsedniku naglušnih Slovenije ter podpredsedniku ZGNS gospodu Francu Kosu. Prisrčno pozdravljam tudi vse predsednike, sekretarje ter člane drugih društev gluhih in naglušnih po Sloveniji, prijatelje, znance, občane in ostalo širšo javnost. Prav poseben pozdrav pa namenjam vsem bivšim in sedanjim članom našega društva, saj so le ti najbolj zaslužni, da smo se danes zbrali tukaj, da proslavimo ta poseben dogodek.

Leto 1963 je bilo za osebe z okvaro sluha prav posebno leto, saj to leto štejemo za začetek organiziranega dela gluhih na področju Šaleške in Zgornje Savinjske doline. Začetki delovanja društva so bili zelo skromni, saj ni bilo niti finančnih sredstev niti prostorov, kjer bi se člani lahko družili. Pa vendar jih je ves čas povezovala dobra volja in optimizem, kot nas to povezuje še danes. Društva pomenijo nam gluhim nekakšno zatočišče, mesto, kjer ti ljudje s podobnimi težavami ponudijo roko in te spodbujajo na tvoji življenjski poti. Gluhota je ena izmed redkih vrst invalidnosti, ki ni opazna. Je pa za to izjemno pomembna, saj si ponavadi slišeče osebe ne znajo niti za trenutek predstavljati, da bi bile prikrajšane za nekaj, kar jim je samoumevno v vsakem trenutku, to je sluh. Svet, v katerem živimo, je svet slišečih. Prilagojen je ljudem, ki se dobro govorno izražajo, pa čeprav  gluhi in naglušni obstajajo, odkar obstaja človeštvo. V zgodovini so bile osebe z okvaro sluha deležne različnih obravnav, zapostavljenosti ter zaničevanja, na srečo pa lahko rečem, da se je na tem področju veliko spremenilo in smo postali enakopravni slišečim osebam.  Želim si, da bodo v prihodnosti uslišane tudi naše prošnje glede spremembe zakonodaje, tukaj mislim predvsem na  dostopnost tehničnih pripomočkov ter osebne asistence vsem gluhim in naglušnim osebam, ki to potrebujejo. Ustava vsem v Sloveniji zagotavlja enake pravice, ne glede na kakršnokoli osebno okoliščino, vsi smo pred zakonom enaki in vsem morajo biti  zagotovljene enake pravice. Stremimo k temu, da se naše prošnje uresničijo in da nam država prisluhne.

Ob 50. letnici društva smo zbrali  tudi zapise o delu društva skozi čas, ki smo jih objavili v Biltenu, katerega vam bomo danes tudi s ponosom izročili. Trudili se bomo po najboljših močeh, da ohranimo že dosežene cilje, hkrati pa si želim, da dosežemo še veliko novih ciljev, ki bodo pomembni tudi za prihodnje generacije oseb z okvaro sluha.  Tu se želim zahvaliti vsem članicam in članom, ki so in še vedno delujejo v društvu in vsem, ki so nam kakorkoli pomagali po svojih najboljših močeh. Verjamem, da bomo tudi v prihodnosti tako uspešni kot do sedaj, saj je cilj društva ustvariti toplo zatočišče za vse, ki nas potrebujejo. Ob tem pa vam polagam na dušo naslednje: Bodite strpni in prijazni drug do drugega in upoštevajte tole misel, ki jo je zapisala mati Terezija: "Ne dopustite, da bi katerikoli človek, ki je prišel k vam, ne odšel od vas vsaj malo srečnejši.«  Kajti društvo nisem jaz ali ti, društvo smo mi vsi. Kakšno pa bo, je odvisno od nas vseh, naših dejanj, ravnanj in povezovanj.

Še enkrat pa se najlepše zahvaljujem prav vsakemu od vas, saj nam veliko pomeni, da ste nas nocoj počastili s svojim prihodom. Želim vam lep večer še naprej, obenem pa bi vam rad zaželel srečne in vesele velikonočne praznike v krogu tistih, ki jih imate najraje. Hvala za vašo pozornost.

Franc Forštner

PREDAVANJE O TEHNIČNIH PRIPOMOČKIH

Že nekaj časa se je kazala potreba o predavanju o uporabi in možnostih pridobitve tehničnih pripomočkov za gluhe in naglušne osebe. Prav tako o pravici do slušnega aparata in njegovem vzdrževanju. Navezali smo stik z našim članom iz zgornje Savinske doline, Stanislavom Kolarjem. Pripravil je vse potrebno: od obveščanja članov in ostalih  organizacijskih zadev  v Zgornje Savinjskih občinah. Dogovoril se je glede najema prostora v Fašunovi hiši v občini Ljubno, ki je bila obnovljena popolnoma na novo. Prostor je bil prijetno topel in lep, vse je bilo v stilu lesa, kot je bilo včasih.

V  Mozirju smo se dobili in se odpeljali na Ljubno. Pripravili smo vse potrebno za nemoteno izvedbo predavanja. Iz centra možnosti  Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije  je prišel  Adi , kar nas je posebej razveselilo. Tolmačila je Duška Berločnik. V začetku je bila bojazen, da ne bo velikega zanimanja, vendar je potem bil obisk velik. Po mojem pozdravu, je besedo prevzel  Adi , ki je slikovito in praktično prikazal delovanje teh pripomočkov. Povedal je za kaj se kaj uporablja, kje lahko te pripomočke preizkusijo in  tudi kupijo, ali pa jih dobijo preko društva. Vladalo je veliko zanimanje za vse kar smo povedali. Vse smo seznanili o pravicah pri pridobivanju slušnih aparatov, na kaj morajo biti pozorni in kakšne so  obveznosti. S sabo smo imeli tudi vso publikacijo in gradivo. Ena izmed poslušateljic, ki ima naglušnega moža, nama je zastavila kar veliko vprašanj glede uporabe slušnega aparata. Povedala je, da ni zadovoljna, ker slušni aparat možu ne služi tako, kot sta  pričakovala. Skupaj sva ji odgovorila na podlagi izkušenj in znanja. Upam, da je bila zadovoljna in ji ni bilo žal, da je prišla na predavanje. Ugotovili smo, da veliko oseb, ki prvič iščejo pomoč zaradi težav s sluhom in so potem dobili slušni aparat ni seznanjenih s svojimi pravicami. Prav tako pa posebno starejši ljudje rabijo dodatno obrazložitev in posebno pomoč pri rehabilitiranju sluha. Zaradi tega potem prihaja do različnih vzrokov,  da so ljudje  razočarani, ker jim slušni aparat ne služi in končajo v predalih. Predavanje se je zavleklo v pozne večerne ure. Veliko si jih je ogledalo tehnične pripomočke od blizu tako, da so dobili pravo sliko za kaj lahko kateri pripomoček uporabijo. Spoznanje, da smo nekaterim  pomagali, da lahko svojo gluhoto ali naglušnost  z današnjo tehnologijo naredijo bolj znosno  je bilo lepo. Tudi sekretarka Urša je vse povabila v prostore v Mozirje, kjer je naše društvo enkrat mesečno prisotno in lahko tam dobijo vse informacije in pomoč.

Skratka, predavanje je bilo zanimivo, poučno in koristno. Takšnih predavanj bi bilo potrebno izvesti še več in na različnih koncih Slovenije.Tako bi prihranili marsikakšno pot, slabo voljo in jezo osebam, saj bi jih pravočasno informirali o teh stvareh. Populacija starejših oseb, ki počasi izgubijo sluh vztrajno raste, zato bo potrebno čim več  informiranja na to temo.

Zaključujem z mislijo: »Če nekaj veš je potem vsaka pot lažja.«

Zapisal

Franc Forštner

MLADINSKI VIKEND V MURSKI SOBOTI

– DELAVNICA NA TEMO ''BITI IZNAJDLJIV-A''

V petek, 3. novembra , smo se mladi člani in članice velenjskega društva odpravili v Mursko soboto na mladinski vikend, ki ga je pripravilo kulturno in izobraževalno društvo gluhih Mavrica. Za to delavnico smo se mladi organizirali sami, društvo pa nam je pomagalo pri najemu kombija za prevoz. Skupaj nas je bilo sedem: Klemen Javornik, Polona Kure, Natalija Javornik, Edin Buljubašić, Žana Sušec, Nevenko Topić  in celjski član Žiga Hutman. Kombi je vozil Nevenko, pot do Murske Sobote pa je bila zelo prijetna.

Ko smo prispeli,  nas je sprejel Damjan Šebjan, ki je bil organizator. Bil je malo presenečen, ker smo se pripeljali s kombijem. Njegovi pomočnici sta bili Tatjana Potočnik in Petra Šiler. Prijazno so nas vse skupaj povabili v prostor, kjer je potekala predstavitev delavnice. Izvedeli smo, da bomo imeli skupaj tri delavnice in na koncu še kviz.

V prvi delavnici je bilo zelo zanimivo, izvedeli smo veliko novega.  Gospa Tatjana Potočnik nam je razložila, kaj pomeni komunikacija, kako pridobimo informacije in kakšne napake najpogosteje delamo na področju komunikacije. Prikazala nam je tudi gledališko igro, v kateri smo lahko praktično videli primer slabe komunikacije ob izražanju jeze.  Pri tem smo se lahko zamislili, kako bi na drugačen način izražali svoja čustva, tudi neprijetna – in sicer na prijazen način in tako, da nas drugi razumejo. Potem so nas razdelili v  tri skupine: A, B in C. Dobili smo nalogo, da vsaka skupina izvede vodenje in spremljanje vsakega člana skupine.  Na tleh so bile postavljene štiri žogice,  za vsako skupino po ena. Tako je vsak član skupine vodil drugega člana do žogice in nazaj – pri tem se vodeni član ni smel žogice dotakniti, niti je ni smel videti. Pri tej nalogi je bilo zelo pomembno medsebojno zaupanje in razumevanje navodil vodečega člana.

Ko smo s prvo delavnico končali, je bil čas za malico, nato pa smo se še pogovarjali i, kako zanimiva  se nam je zdela ta delavnica.

Druga delavnica je bila namenjena učenju  o tem, kako biti  uspešen. Seznanili smo se s težavami, ki gluhim otežujejo biti uspešnejši. Prav tako smo izvedeli, katere pravice imamo gluhi.

Damjan  nam je povedal  tudi za Eudy kamp, ki ga organizira ena od sodelujočih držav na kampu.

Izvedli smo tudi orientacijski tek po Murski Soboti. Dobili smo navodila in prva je šla na pot naša skupina  A. Dolgo smo iskali in veliko slikali – na  koncu pa smo bili na zadnjem mestu zaradi zamude. Skupina B in C sta prispeli na cilj pravočasno, skupina B je bila tudi najuspešnejša in je zmagala.

Vseeno smo bili zadovoljni, saj je bilo zanimivo, pridobili pa smo tudi nove izkušnje.

V tretji delavnici smo reševali naloge s področja logičnega razmišljanja. To nam je bilo malo težko, a vendar prijetno in tudi smešno.

Nato smo preko igre predstavili pet različnih držav - in sicer tako, da smo prikazali njihove značilnosti. Vsaka skupina je morala na svoj način prikazati značilnosti neke države – tako smo na primer predstavili značilnosti  Francije. Damjan je tudi predlagal, da bi vsak povedal svojo najljubšo črko, za katero je vsak moral pokazati ustrezno kretnjo.

Kot zadnja naša dejavnost na tej delavnici je bil na vrsti kviz, ki ga je pripravila Petra Šiler. Bil je zanimiv in poučen, saj smo se ob reševanju zabavali, obenem pa tudi kaj novega izvedeli.

Na koncu smo imeli zabavno druženje ob igrici ''nogice''. Razdelili so nas na 2 skupini in smo morali imeti 8 nog, kar ni bilo tako težko. Potem se je težavnost stopnjevala, saj smo lahko imeli vedno manj nog – najprej torej 8, nato 6, tretjič samo 4, kar je bilo zelo težko izvesti. Četrtič smo lahko imeli samo 2 nogi in tega nismo zmogli, zato smo vsi skupaj padli. Pri tej igri smo se zelo zabavali in vse skupaj je bilo zelo smešno.

Za zaključek smo šli vsi skupaj na večerjo.

Velenjski člani smo zelo veseli, da smo se udeležili te delavnice – bila je res zanimiva in poučna, hkrati pa prijetna in zabavna.  Na tem mestu se zahvaljujemo organizatorjem za izvedbo in prijaznost, da so nas povabili in poskrbeli za prijetno vzdušje. Veseli smo tudi, da smo se toliko novega naučili, pri tem pa smo se celo zabavali. Hvala tudi snemalcu Janu Orešniku in novinarju, ki je bil prisoten. Našemu velenjskemu društvu pa hvala za finančno pomoč pri najemu kombija, s katerim smo opravili prevoz do Murske Sobote in nazaj domov.

Nevenko Topić in Žana Sušec

…ŽIVETI  Z POLŽEVIM VSADKOM…

Izteka se prvih pet let, odkar sem začel poslušati z polževim vsadkom ali kohlearnim implantom, kot se strokovno reče napravi, s katero sedaj poslušam. Preden sem dobil ta tehnični pripomoček, sem več kot trideset let uporabljal slušne aparate vseh vrst in oblik. Brez slušnega aparata prej, sedaj pa brez polževega vsadka sem gluha oseba, saj imam na obeh ušesih le še ostanke sluha. K pisanju te vsebine me je spodbudilo kar nekaj stvari, ki sem jih v zadnjem času doživel v pogovorih. Moti me, ker nekateri še vedno ne morejo sprejeti drugačnosti. Vse preveč se poudarja  beseda gluh, naglušen, oseba s polževim vsadkom, skratka drugačen, zato bi bilo potrebno poudariti kako pomembno je spoštovanje do vseh oseb. Vsem nam je skupno, da imamo tako ali drugače težave s sluhom in z vsem kar sodi zraven, zato je pomembno, da držimo skupaj in s skupnimi močmi naredimo veliko za vse nas, ki imamo težave s sluhom.  Druga stvar, ki me je spodbudila k pisanju, pa je skrb za tiste, ki imajo podobne težave kot jaz in se ne morajo odločiti kaj je najboljše zanje oziroma imajo otroka z motnjami sluha in mu želijo pomagati, pa ne vedo kako.  Mogoče bo moje pismo komu pomagalo do lažje odločitve. Tudi urednik IST mi je dal namig v kateri smeri naj pišem in ubogal sem njegov nasvet.  Za operacijo in za polžev vsadek sem se odločil, ker sem v  zadnjih letih še dodatno izgubil sluh, tako da mi tudi najmočnejši slušni aparat na trgu ni več pomagal dovolj. Bal sem se, da bom kljub vsej tehnologiji postal popolnoma gluha oseba, ki ji ni več moč pomagati. Ko sem slišal za operacijo polževega vsadka, sem se poglobil v že napisano literaturo o tej vrsti operacije, zaupal sem zdravnikom, dobil pa sem tudi veliko informacij od oseb, ki so že prestale to operacijo. In vsi ti članki, mnenja, izpovedi so me navdahnili s optimizmom in tudi sam se odločil za operacijo polževega vsadka, čeprav sem se zavedal, da gre lahko tudi kaj narobe. kljub temu bi vse kar sem doživel  še enkrat naredil isto šel bi na operacijo že prej , če bi bilo možno.  Prišel je čas preiskav  in vsi izvidi so bili dobri.  Bilo je kar veliko preiskav, vendar se strinjam, da je vse to potrebno opravit. Rad bi omenil samo nekaj preiskav;  CT glave, težnostni test, EAPMID, ADG, električna avdiometrija, genetska preiskava krvi  itd. Spomnim se, da sem 11. maja 2007 prišel  na ORL v Ljubljano. S sabo sem prinesel  tudi izvide za splošno anestezijo, ki sem jih opravil v domačem zdravstvenem domu. Sprejelo me je kar veliko medicinskega osebja in vsi so bili zelo prijazni. Pogovarjali smo se razne stvari,  se šalili, tako da je v bolnišnici vladalo prav prijetno vzdušje, kar me je še dodatno pomirilo, saj sem vedel, da sem v dobrih rokah. 14. maja 2007 sem bil končno operiran, operacija je trajala kakšne štiri ure, po operaciji pa sem se zbudil v sobi za pooperativne posege. Spomnim se, da sta bili v tej sobi  bile dve medicinski sestri, ki sta brali vsaka  svojo revijo in ko sem se zbudil iz anestezije sem ju pogledal in rekel, če nimajo kaj drugega početi.  Zasmejali sta se, ena od njiju pa je rekla: »Ta gospod pa je za hece«, potem pa sem spet nazaj zaspal. Ves čas bivanja v bolnišnici sem bil resnično prijetno presenečen nad obveščanjem, prijaznostjo  in ustrežljivostjo celotnega osebja, skratka nikoli ne bom pozabil ljudi, ki so mi pomagali. Po štirih dneh bivanja v bolnišnici sem šel domov, po petih dneh bivanja doma pa sem se vrnil na odstranitev šivov. 1. junija sem končno dobil  zunanji del polževega vsadka, sledila je prva nastavitev, prepričan sem bil, da bom slišal vse kar takoj. Šele takrat sem spoznal, da je potrebno zelo veliko truda, potrpežljivosti ,dobre volje in pomoči, da se na polžev vsadek lahko navadiš.  Vse je novo, greš korak za korakom, nekaj slišiš, pa ne veš kaj.  Potrebna je močna volja, vzpodbuda domačih, sodelavcev, strokovnjakov, skratka vsi okrog tebe ti morajo biti v pomoč, da prepoznaš, kar slišiš. Zahvaljujoč operaciji danes slišim ptičje petje, zvonenje zvonov, tiktakanje stenske ure, žuborenje vode, vnukov smeh, vetrič,ki piha.. Tudi s slišečimi osebami normalno komuniciram, lahko se pogovarjam tudi po telefonu.  Ogromno je pozitivnih stvari zaradi katerih je bil vreden moj trud. Sedaj, po petih letih nošenja sem se na polžev vsadek tako navadil, da si življenja brez nega sploh znam predstavljati. Če mi kdaj kaj ponagaja, pa dam na drugo uho slušni aparat, ali pa sem nekaj časa v tišini s svojimi mislimi.  Seznanjen sem s tem, da pri vseh pacientih ni uspešnost vsadka enaka, največ pa lahko posameznik stori s trudom in potrpežljivostjo. Menim, da je najprimernejša rehabilitacija v otroški dobi, seveda če so izpolnjeni vsi pogoji. Pogovarjal sem se z mnogimi, ki imajo polžev vsadek, nekateri  so z njim zelo zadovoljni, drugi pa na žalost niso tako uspešno rehabilitirali sluha. Lansko leto v Portorožu na srečanju sem izvedel tudi veliko informacij glede uspešnosti tega slušnega pripomočka. Izmenjali smo si  mnenja, dobre in slabe strani ter predloge za izboljšanje. Takšna srečanja so vedno dobrodošla, tako za uporabnike kot za proizvajalce in vse ostale, ki so povezani polževimi vsadki. Sem pa zelo razočaran, ker še vedno ni sprejetega zakona o tehničnih pripomočkih za gluhe in  naglušne, saj so za osebe z polževim vsadkom baterije zelo velik strošek. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Ob tem zapisu pa se še enkrat iz dna srca zahvaljujem vsem na polikliniki ORL  v  Ljubljani, pa tudi osebju Widexsa za vso pomoč prav tako pa tudi proizvajalcu polževih vsadkov MEDELU za vso skrb in pomoč. Upam, da sem s svojim zapisom komu pomagal, da  se bo lažje odločil ter da bo imel vsaj nekaj informacij od osebe, ki je prestala to operacijo in sedaj dobro sliši z polževim vsadkom. In  za konec naj dodam še misel: »Kjer je volja, je tudi pot,upanje pa vedno umre zadnje…«

Zapisal podpredsednik MDGN Velenje

Franc Forštner

ZBOR ČLANOV MDGN VELENJE

V Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje smo imeli zbor članov društva. Dogodek je potekal v dvorani Mladinskega centra, na naslovu Efenkova 61 dne 23.03.2012 ob 16 uri. Prostor je bil lepo pripravljen in je bil dovolj velik, tako da članom ni bilo tesno kot lani. Tudi letos se je zbralo lepo število članov tako mlajših kot tudi starejših je bilo kar nekaj. Iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije se je zbora udeležil sekretar, g. Matjaž Juhart. Škoda, da se skupščine ni udeležil kakšen župan ali podžupan občine, ki so bili vabljeni, saj bi lahko spoznali bolj podrobno naše delo in se z nami malo družili, pa drugič. Na dnevnem redu je bilo kar nekaj točk, kljub temu je delo teklo gladko in brez zapletov. Pozdravni govor sem imel sam, zaradi odsotnosti predsednice Erike Grobelnik. Delovno predsedstvo je vodil Franc Kos s članoma Nevenko Topičem in Marijo Varžič. Delo tolmačke je izvrstno opravila Duška Berločnik, finančno pa nas je informirala naša računovodkinja Gabriela Mitrovič. Največ dela je imela sekretarka društva Urška Jakop, ki je predstavila delovno poročilo za lansko leto in tudi okvirni plan za leto 2012. Kolar Stanko je imel nalogo verifikacijske komisije, Dragica Kovač pa nam je podala zapisnik nadzornega odbora našega društva. Milan Varžič je podal poročilo inventurne komisije v našem društvu. Na koncu pa nas je čakala še manjša zakuska in prijetno druženje. Zahvalil bi se vsem, ki so pomagali pri izvedbi občnega zbora članov, posebej Fancu Kosu, ter Dragici in Slavici za delo ob zakuski ter vsem ostalim, ko so skrbeli, da je zbor lepo uspel. Želim, da tudi letos v čim večjem številu in čim bolj aktivno delujete in soustvarjate v našem društvu. Vedno so pa dobrodošli tudi vaši predlogi.

Zapisal: Podpredsednik MDGN- Velenje
Franc Forštner

MOJI MAMI

ZDI SE MI ŽE DOLGO
KO VEČ TE NI
ČERAVNO ŠE NITI LETO NI.

POGREŠAM TVOJ DOTIK,
POGREŠAM TVOJ LEPI POGLED,
POGREŠAM POGOVOR IN
DOTIK NA MOJIH LASEH.

VEM, DA VEDNO BOŠ
V MOJEM SRCU,
VEM, DA VEDNO BOŠ
V MOJIH MISLIH.

KO MI JE HUDO,
SE SPOMNIM NATE.
NA TVOJO MOČNO VOLJO,
NA TVOJ LEP NASMEH.
ZATO MAMA HVALA TI ZA VSE.

TVOJ SIN

Franc Forštner

PRAZNOVANJE DNEVA ŽENA – 8. MAREC 2012

Tudi v letošnjem letu smo v našem društvu med redne aktivnosti uvrstili obeleženje Dneva žena, ki se ga je udeležilo nekaj več kot dvajset članic. Sekretarka Urška je za začetek vse prisotne lepo pozdravila in jim zaželela, da bi ta dan lepo praznovale. Povedala jim je, da je temeljno sporočilo tega praznika utrditev nenehnega prizadevanja žensk za njihove pravice na ekonomskem, političnem in socialnem področju.

Zaradi odsotnosti predsednice društva, je imel namesto nje pozdravni nagovor podpredsednik društva, Franc Forštner. Zaželel jim je, da so še naprej odločne, samostojne, spoštovane in ljubljene. Prebral je tudi svojo pesem z naslovom »Moji mami«, s katero je z občutenjem izrazil zahvalo svoji pokojni materi. Tolmačila je Duška Berločnik.

Osrednji del praznovanja smo namenili predavanju, ki ga je imela Darja Fišer. Bil je poučen in predstavljen s poudarkom na vlogi vlog sodobne ženske, matere, žene. Z obilico praktičnih primerov iz vsakdanjega življenja, je Darja prikazala, kako se ženske odzivajo na zahteve, ki jih pred njih postavlja njihova lastna družina. Poudarila je, da je potreben premik v načinu razmišljanja, s čemer vlogo »žrtve razmer« sodobna ženska  lahko spremeni v vlogo  odgovorne in enakopravne udeleženke v družini in družbi.

Po predavanju so si članice ogledale še kratek skeč, ki sta ga odigrala Slavka Vaupootič in Lojze Dobovičnik (ki je tudi avtor besedila). Igra je bila zelo lepo sprejeta.

Praznovanje smo zaključili z druženjem in pogostitvijo. Za pogostitev smo sami nabavili hrano, ki jo je z veliko prizadevnosti pripravila Dragica Kovač. Ob zvokih harmonikaša Franca Jurka so članice tudi zaplesale. Tako je bilo praznovanje res veselo in sproščeno.

Vsem članicam smo ob odhodu zaželeli, da ta dan lepo zaključijo v svojem družinskem krogu.

Zapisala: Vlasta Florjan