VREME

V zadnjem času se veliko pogovarjamo o vremenu.Spomnil sem se moje babice,ki mi je večkrat rekla, če se ljudje nimajo kaj pogovarjati se o vremenu vedno kaj najde. Ja res je zadnje čase je veliko govora o tem, kako nam vreme lahko živlenje kroji usodo in nam marsikaj obrne na glavo. Takšnega vremena kot je bil v zadnem času pa ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Kar nekaj jih poznam in sem se pogovarjal z njimi in vsak je rekel kaj takega pa še ni bilo. Sam sem v teh dneh veliko bil v naravi in gledal kako se vse podira, poka, kako lomi sadno drevje, kako se podirajo močna drevesa bukve,smreke s koreninami vred res kaj takšnega še res nikoli nisem doživel. Ko sem z fotografskim aparatom vse to poslikal, sem šele potem spomnil, kako kruta je usoda, ki nam jo kroji vreme. Tu smo nemočni in narava je res močnejša od človeka. Nekaj zelo starih oseb je povedalo,da tako velikih in hitrih sprememb vremena včasih ni bilo. Res verjamem, da bo treba narediti veliko več za manjše onesnaževanje okolja. Danes že nobeden več ne more nikamor peš ali z kolesom,ne uporabljamo javnih prevoznih sredstev in še marsikaj. Opisal bom kako sem doživljal zadnjo vremensko ujmo oziroma naravno katastrofo cele Slovenije. Žled, sneg, dež in ponovno sonce vse se je zgodilo v praktično tednu dni. Sinova sta ravno praznovala okroglo obletnico in kot se spodobi smo imeli fešto v dolini blizu Žalca. Dobre volje smo se v soboto popoldne odpravili od doma.Takoj ko sem avto postavil iz garaže se posedemo sem že imel zameglene sprednje šipe. Pogledam pa saj dežuje, pa je minus štiri, kako je to mogoče. V hipu je bil avto v ledenem oklepu, večkrat sem potem ustavil, da sem z sprejem za led odstranil vrhnji sloj in tudi avto se je malo ogrel, tako da je bila vidljivost prava. Pot je minila brez posebnosti, fešta je odlično uspela,saj je trajala kar do jutranjih ur nedelje. Sam sem šel prvo pripravit avto za vožnjo, komaj sem odprl vrata,saj je bil žled na njemu debel že cel centimeter. Ja sem se res kar zamislil,pa ja bi že prej lahko šli,samo ko je prijetno in na toplem in je družba prava se nikamor ne mudi. Odpravimo se proti domu, vozim primerno vremenu in v daljavi večkrat opazimo modre luči.Kaj se dogaja, so nesreče ali so dejavni gasilci in to drugo je dobilo takoj potrditev, da so se začela podirati drevesa na cesto. Pripeljem v Šmartno ob Paki, cesta v mojo vas zaprta, odločim, da se peljem naprej,saj lahko dostopim do svojega doma z petih različnih koncev. Proti Paški vasi je bilo polno podrtih dreves,vendar so gasilci že odstranili najbolj nujno,tako da je cesta bila prevozna. Prvo naslednjo pot proti domu nisem zaradi spolskega in neposutega vozišča dokončal,pa še bolje tako,ker tudi tam je že bilo podrtih več kot dvajset dreves in sem se vrnil nazaj na glavno cesto. Ostale so mi še trije dostopi do doma z različnih koncev.Nikjer mi ni uspelo do doma. Kaj sedaj, gremo v hotel Paka spat, samo kako, saj tudi v Velenje ne prideš. Hvala bogu,da je v dolini sorodnik od žene in smo potem tam prespali.Sam sem bil utrujen in ko sem dal polžev vsadek dol sem zaspal kot ubit. Hiša teh je v bližini gozda in žena ter sin z punco so mi pravili, da je ponoči pokalo kot bi kdo z puško streljal in da je bilo bolj malo spanja pa veliko strahu. Zjutraj smo potem popili čaj in kavico in se odpravili proti domu. Po mobitelu smo poklicali vaščane in prijatelje vse ceste so bile neprevozne. Če greš peš domov je nevarnost ravno tako velika kot če se pelješ pa še oddaljenost je bila kar velika.Drevje se še vedno podiralo ravno smo izvedeli ,da lahko iz Lokovice prebijemo domov.Nikoli se mi ni vleklo tistih petsto metrov skozi gozd tako dolgo kot tokrat,pa sem peljal kolikor seje dalo hitro.In res smo imeli srečo,saj je le nekaj minut potem bila zaprta tudi ta cesta. Srečni smo bili ,da smo doma,da ni elektrike se seveda takoj opazi. Kaj sedaj,zakuril sem v centralno.čisto malo,saj tudi črpalka za vodo ki poganja vodo po radiatorjih ne dela. Pripravili smo sveče, baterije in vse kar bomo rabili za ponoči. Tudi voda na pipah je začela čedalje bol slabo teči.kako to smo se spraševali, ja črpalke ne delajo. Popoldan pa se naenkrat posveti ja veselje je bilo,ko je elektrika tu,a le za eno uro in že je ni bilo več. Noč na ponedeljek je bila verjetno najbolj strašna, in vseskozi je pokalo, hreščalo se podiralo. Dogovorili smo z predsednikom vaške skupnosti, da gremo na akcijo odstranjevanja podrtih dreves na občinsko cesto proti Šmartnem ob Paki. Vaščani pravijo tej cesti po peklu.Res je to bil pravi pekel, podrtih je toliko dreves, da je nastala skoraj čistina.Skoraj vsi vaščani so bili dejavni in do poznih popoldanskih ur je bila cesta ponovno prevozna v dolino. Vsa čast gasilcem in vsem, ki priskočijo na pomoč.Moti pa me, da je veliko takšnih ,ki samo pametujejo in niso pripravljeni narediti nič. Elektrika, je še vedno bila problem, se je pojavila in je spet ni bilo,vendar smo imeli kar srečo, ker drugje je ni bilo več dni. Kmalu po tem smo doživeli otoplitve, sonce in že so bile nove nevšečnosti z plazovi in poplavami. Skoraj vsak dan smo poslušali slabe novice iz vseh koncev naše Slovenije. Samo upam lahko, da nam bo vreme v nadaljnem letošnem letu bolj prijazno in naklonjeno. Kot pravijo,za vsakim dežjem posije sonce, vendar bi bilo najbolj prav,da nam bi dež in sonce bila naklonjena čimveč na prijazen način.

Franc Forštner