Rudiju v spomin

V poletnem času, med mojim dopustovanjem me je nepričakovano poklicala naša članica Zofka in me globoko razžalostila z novico, da nas je zapustil Rudi Cerovecki. To ne more biti res, sem rekel svoji ženi, tukaj nabirava za njega »tavžentrože«, za katere naju  je naprosil, sedaj pa ga kar naenkrat ni več med nami. Cvetlice, nabrane zanj bom sedaj odnesel njegovim domačim. Rudi je bil član Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje in član še številnih drugih društev, saj je bil zelo aktiven vsepovsod. Še v prejšnji številki sem pisal o tem, kako dobro nas je vodil na pohod na Tuševo. Rudi se mi je kot človek izjemno usedel v srce, z njim sem se lahko lepo in preprosto pogovarjal prav o vsem. Bil je zelo dober sogovornik, poznal je vse hribe in planine, vse rože ter zelišča, živali in vse kar je povezano z naravo in še marsikaj. Nikoli se nisem mogel načuditi njegovemu širokemu znanju. Njegov obraz je ves čas krasil širok nasmeh, njegovo hojo pa vedno enakomeren, rahlo šepajoč korak. S pogumom nas je vodil po poteh, ki jih je poznal kot svoj lasten žep. Veliko je prihajal predvsem v odbor naglušnih Barbara v našem društvu. Njegove besede so bile vedno skrbno in pametno izrečene, zato smo ga radi upoštevali, saj je vedno predlagal kaj koristnega. Njegov dom krasi ogromno rož in zelenja, vse je skrbno obdelano in urejeno. Rad je bral, križanke reševal, pomagal svoji ženi pri gospodinjskih opravilih, skratka svoje življenje je živel v polnosti, kot le redko kdo.

Rudi, vem, da si v mislih in srcu z nami, zato se ti iz srca zahvaljujem za vse, kar si storil zame in za naše člane. Po tvoji zaslugi je na svetu nekoliko več ljubezni in dobrote, svetlobe in resnice, zato je tvoje življenje imelo smisel. V življenju je pač tako, da ljudje stopijo v naše življenje in nas spremljajo, na neki točki pa nas na žalost zapustijo. Ampak v naših srcih ostajajo za vedno…

Franc Forštner