Dolgo časa želim napisati zgodbo ki je samo moja.

Rodila sem se v kmečki družini, kot sedmi otrok. Celih devet let pred mano je mama rodila sestro, ki je bila gluha. Takrat to ni bilo nič takega, da bi morali okoli zdravnikov ,njeno rojstvo in gluhoto so sprejeli kot da to tako mora biti. Že v otroštvu sem se srečala z kretnjami, ki jih je moja sestra kar sama razvila. Spomnim se, da je tudi mene mnogo krat uho bolelo, mama mi je segrela olje in mi ga dala v uho, moralo je pomagati, nihče pa ni pomislil da je mogoče to narobe. Bila sem operirana na obeh ušesih zaradi kroničnih vnetij. Po prvi operaciji pa sem opazno začela izgubljati sluh, bila sem obupana. Usoda je hotela da sem spoznala moža ki je imel naglušnega očeta. On me je spremljal v Ljubljano na prvi pregled za slušne aparate. Od svojega tasta sem se veliko naučila, vedno ko sem bila prizadeta od mnogih žaljivk na račun svoje naglušnosti, mi je rekel, veš Milica biti gluh ali naglušen ni sramota ,saj to je bolezen, bodi ponosna na vse svoje dosežke v življenju, saj se moraš kot taka mnogo bolj potruditi za uspeh, kot pa tisti, ki slišijo. Ker imam ob sebi moža, ki me vedno spodbuja, sem tudi jaz zagrizla in si zastavila določene cilje. Tako sem naredila šolo za prodajalko, opravila sem šoferski izpit, čeprav moram priznati, da sem skoraj obupala. K sreči mi tega moj mož ni dovolil. Ko pa sem videla, da najina sinova rasteta in se razvijata kot vsi drugi, sem bila navdana s ponosom, ja jaz zmorem vse to če hočem.
Danes živim normalno, če kje pade kakšna žaljivka, jo preslišim. Kljub vsemu pa se včasih sprašujem ali sem jaz kaj drugačna od slišečih, vedno se mi v mislih izoblikuje odgovor, ne nisem mogoče sem od mnogih tudi boljša, saj znam ceniti vse to kar dosežem in kar imam, nič mi ne pride samo od sebe.

Milica Krašovec