…ŽIVETI  Z POLŽEVIM VSADKOM…

 

Izteka se prvih pet let, odkar sem začel poslušati z polževim vsadkom ali kohlearnim implantom, kot se strokovno reče napravi, s katero sedaj poslušam. Preden sem dobil ta tehnični pripomoček, sem več kot trideset let uporabljal slušne aparate vseh vrst in oblik. Brez slušnega aparata prej, sedaj pa brez polževega vsadka sem gluha oseba, saj imam na obeh ušesih le še ostanke sluha. K pisanju te vsebine me je spodbudilo kar nekaj stvari, ki sem jih v zadnjem času doživel v pogovorih. Moti me, ker nekateri še vedno ne morejo sprejeti drugačnosti. Vse preveč se poudarja  beseda gluh, naglušen, oseba s polževim vsadkom, skratka drugačen, zato bi bilo potrebno poudariti kako pomembno je spoštovanje do vseh oseb. Vsem nam je skupno, da imamo tako ali drugače težave s sluhom in z vsem kar sodi zraven, zato je pomembno, da držimo skupaj in s skupnimi močmi naredimo veliko za vse nas, ki imamo težave s sluhom.  Druga stvar, ki me je spodbudila k pisanju, pa je skrb za tiste, ki imajo podobne težave kot jaz in se ne morajo odločiti kaj je najboljše zanje oziroma imajo otroka z motnjami sluha in mu želijo pomagati, pa ne vedo kako.  Mogoče bo moje pismo komu pomagalo do lažje odločitve. Tudi urednik IST mi je dal namig v kateri smeri naj pišem in ubogal sem njegov nasvet.  Za operacijo in za polžev vsadek sem se odločil, ker sem v  zadnjih letih še dodatno izgubil sluh, tako da mi tudi najmočnejši slušni aparat na trgu ni več pomagal dovolj. Bal sem se, da bom kljub vsej tehnologiji postal popolnoma gluha oseba, ki ji ni več moč pomagati. Ko sem slišal za operacijo polževega vsadka, sem se poglobil v že napisano literaturo o tej vrsti operacije, zaupal sem zdravnikom, dobil pa sem tudi veliko informacij od oseb, ki so že prestale to operacijo. In vsi ti članki, mnenja, izpovedi so me navdahnili s optimizmom in tudi sam se odločil za operacijo polževega vsadka, čeprav sem se zavedal, da gre lahko tudi kaj narobe. kljub temu bi vse kar sem doživel  še enkrat naredil isto šel bi na operacijo že prej , če bi bilo možno.  Prišel je čas preiskav  in vsi izvidi so bili dobri.  Bilo je kar veliko preiskav, vendar se strinjam, da je vse to potrebno opravit. Rad bi omenil samo nekaj preiskav;  CT glave, težnostni test, EAPMID, ADG, električna avdiometrija, genetska preiskava krvi  itd. Spomnim se, da sem 11. maja 2007 prišel  na ORL v Ljubljano. S sabo sem prinesel  tudi izvide za splošno anestezijo, ki sem jih opravil v domačem zdravstvenem domu. Sprejelo me je kar veliko medicinskega osebja in vsi so bili zelo prijazni. Pogovarjali smo se razne stvari,  se šalili, tako da je v bolnišnici vladalo prav prijetno vzdušje, kar me je še dodatno pomirilo, saj sem vedel, da sem v dobrih rokah. 14. maja 2007 sem bil končno operiran, operacija je trajala kakšne štiri ure, po operaciji pa sem se zbudil v sobi za pooperativne posege. Spomnim se, da sta bili v tej sobi  bile dve medicinski sestri, ki sta brali vsaka  svojo revijo in ko sem se zbudil iz anestezije sem ju pogledal in rekel, če nimajo kaj drugega početi.  Zasmejali sta se, ena od njiju pa je rekla: »Ta gospod pa je za hece«, potem pa sem spet nazaj zaspal. Ves čas bivanja v bolnišnici sem bil resnično prijetno presenečen nad obveščanjem, prijaznostjo  in ustrežljivostjo celotnega osebja, skratka nikoli ne bom pozabil ljudi, ki so mi pomagali. Po štirih dneh bivanja v bolnišnici sem šel domov, po petih dneh bivanja doma pa sem se vrnil na odstranitev šivov. 1. junija sem končno dobil  zunanji del polževega vsadka, sledila je prva nastavitev, prepričan sem bil, da bom slišal vse kar takoj. Šele takrat sem spoznal, da je potrebno zelo veliko truda, potrpežljivosti ,dobre volje in pomoči, da se na polžev vsadek lahko navadiš.  Vse je novo, greš korak za korakom, nekaj slišiš, pa ne veš kaj.  Potrebna je močna volja, vzpodbuda domačih, sodelavcev, strokovnjakov, skratka vsi okrog tebe ti morajo biti v pomoč, da prepoznaš, kar slišiš. Zahvaljujoč operaciji danes slišim ptičje petje, zvonenje zvonov, tiktakanje stenske ure, žuborenje vode, vnukov smeh, vetrič,ki piha.. Tudi s slišečimi osebami normalno komuniciram, lahko se pogovarjam tudi po telefonu.  Ogromno je pozitivnih stvari zaradi katerih je bil vreden moj trud. Sedaj, po petih letih nošenja sem se na polžev vsadek tako navadil, da si življenja brez nega sploh znam predstavljati. Če mi kdaj kaj ponagaja, pa dam na drugo uho slušni aparat, ali pa sem nekaj časa v tišini s svojimi mislimi.  Seznanjen sem s tem, da pri vseh pacientih ni uspešnost vsadka enaka, največ pa lahko posameznik stori s trudom in potrpežljivostjo. Menim, da je najprimernejša rehabilitacija v otroški dobi, seveda če so izpolnjeni vsi pogoji. Pogovarjal sem se z mnogimi, ki imajo polžev vsadek, nekateri  so z njim zelo zadovoljni, drugi pa na žalost niso tako uspešno rehabilitirali sluha. Lansko leto v Portorožu na srečanju sem izvedel tudi veliko informacij glede uspešnosti tega slušnega pripomočka. Izmenjali smo si  mnenja, dobre in slabe strani ter predloge za izboljšanje. Takšna srečanja so vedno dobrodošla, tako za uporabnike kot za proizvajalce in vse ostale, ki so povezani polževimi vsadki. Sem pa zelo razočaran, ker še vedno ni sprejetega zakona o tehničnih pripomočkih za gluhe in  naglušne, saj so za osebe z polževim vsadkom baterije zelo velik strošek. Upam, da se bo to kmalu spremenilo. Ob tem zapisu pa se še enkrat iz dna srca zahvaljujem vsem na polikliniki ORL  v  Ljubljani, pa tudi osebju Widexsa za vso pomoč prav tako pa tudi proizvajalcu polževih vsadkov MEDELU za vso skrb in pomoč. Upam, da sem s svojim zapisom komu pomagal, da  se bo lažje odločil ter da bo imel vsaj nekaj informacij od osebe, ki je prestala to operacijo in sedaj dobro sliši z polževim vsadkom. In  za konec naj dodam še misel: »Kjer je volja, je tudi pot,upanje pa vedno umre zadnje…«

 

Zapisal podpredsednik MDGN Velenje

Franc Forštner