NAŠEMU ČLANU, DOBNIK AVGUSTU, V SLOVO!

Spoštovani!

Zlato srce je nehalo biti, smejoče oči so se zaprle. Praznina ostala je, srce polno gorja a vsako življenje se enkrat konča. Zdaj tam si nekje in čakaš na nas da se srečamo spet, ko pride naš čas.
V Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje nas je pretresla žalostna vest, da je umrl naš član Avguštin Dobnik. Avguštin je bil med ustanovitelji društva pred davnimi 55 leti. V društvu je bil vedno aktiven. Rad je igral šah, risal, ter bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Velikokrat je poskrbel za dobro voljo med člani in izvedel marsikatero dogodivščino. V njegovi družbi ni bilo nikoli dolgčas, vedno se je kaj dogajalo. Člani so ga spoštovali in bili radi v njegovi bližini saj je vedno poskrbel za veselo vzdušje. Vseskozi je s ponosom govoril o društvu, saj mu je bil kot drugi dom. Zato je bil tudi edini častni član tega društva. Velikokrat mi je razlagal kako so se v davnih časih gluhi člani obiskovali med seboj, da so se lahko pogovarjali in družili peš, s kolesom ali pozneje z motorji. Nobena razdalja ni bila ovira. Z veseljem je pripovedoval o vsem kar nas je zanimalo. Ponosen je bil na svojega sina in hčerko saj sta se lahko pogovarjala z njim v kretnji. Ponosen je bil tudi na svoje domovanje, z veseljem je pokazal domače živali ter prelepo Podgoro pod goro Oljko. Dragi Avguštin počivaj v miru, vedno boš v naših srcih. Člani društva te ne bomo nikoli pozabili.  Hvala za vse kar si storil za vse nas, takšnih članov kot si bil ti si lahko samo želimo.    
V imenu članic in članov MDGN Velenje in v svojem imenu izrekam ženi Martini, sinu Mateju, hčerki Darji vnukom in vnukinjam, vsem ostalim sodnikom prijateljem in znancem, iskreno sožalje.

Franc Forštner

Spoštovani sorodniki, znanci in prijatelji pokojnega Gustija,

tja v onostranstvo, kjer še tišina šepeta, polagamo danes k večnemu počitku pokojnega Gustija.O tem slovesu je Mila Kačičeva pomenljivo zapisala:
» Ni smrt tisto, kar nas loči
in življenje ni, ki druži nas !
So vezi močnejše, zanje brez pomena
so razdalje, kraj in čas ! »

Avguštin Dobnik je bil rojen 7. julija leta 1396 v Gabrkah pri Šoštanju očetu Marku in mami Apoloniji . V družini je bilo več kot 10 otrok in Gusti je bil najmlajši med njimi.Žal se je že pri petem letu njegove starosti z njim poigrala kruta usoda, saj je za posledicami bolezni izgubil sluh.Posledično zaradi izgube sluha tudi ni mogel razvijati svojih govornih sposobnosti, kar ga je zaznamovalo za vse življenje.Po končani 2. svetovni vojni je kot takrat 9-letni fantič odšel na šolanje v takratno tako imenovano Državno gluhonemnico v Ljubljani.
Leta 1952 se je njegova družina preselila iz Gabrk v Podgoro. Gusti je po končani osnovni šoli nadaljeval poklicno usposabljanje za soboslikarja in leta 1956 tudi opravil pomočniški izpit.
Njegova prva zaposlitev je bila v polzelskem Garantu, kjer se je specializiral za ročno flodranje lesenih pohištvenih površin. Kmalu je iz Garanta odšel v Velenjski Vegrad in ostal tam zaposlen vse do leta 1971, ko se je osamosvojil in odprl svojo zasebno obrt na področju soboslikarstva. Leta 1981 se je invalidsko upokojil.  
Ljudje, ki jih je narava žal prikrajšala za govorne in slušne sposobnosti so pri nas organizirani, kjer se družijo in skupaj med sebi enakimi dajejo drugemu vzpodbudo in izmenjavo izkušenj na področju, na katerem so hendikepirani, na enem takih druženj je Gusti spoznal simpatično Martino Šopar iz Hrastnika in se z njo novembra leta 1962 tudi poročil. Mladoporočenca sta sprva živela v Hrastniku, kjer se jima je leta 1963 rodil njun prvorojenec Matej. Zatem je Gustijeva mlada družina nekaj časa prebivala v Starem Velenju in se leta 1965 vrnila na Gustijev dom v Podgori, kjer se jima je leta 1973 rodila še hčerka Darja.

Pokojni Gusti je bil nežna in čuteča duša in ker ga je narava prikrajšala za sposobnost govora in poslušanja nežnih zvokov narave, ki nas obdajajo, je pozorno spremljal vsa dogajanja. Svet okoli sebe je pozorno poslušal s svojimi očmi. Bil je veseljak in s svojo Martino sta rada zaplesala in brez, da bi slišala zvoke melodije čudovito ujela ritem plesnega koraka.
Bil je vesten in vztrajen pri doseganju svojih ciljev in uspešno opravil tudi vozniški izpit najprej za motor in kasneje še za avto, kar mu je bilo za opravljanje njegove zasebne dejavnosti neobhodno potrebno! Svoje slikarsko nadarjenost je za svojo dušo rad sproščal tudi s slikanjem z oljem na platna.
Dragi Gusti, v bližini tvojih rojstnih Gabrk v Škalah pri Velenju je koncem 19. stoletja kot kaplan služboval tudi pesnik Anton Aškerc. Ko je umrl njegov prijatelj, zdravnik in skladatelj Gustav Ipavec iz Šentjurja pri Celju, mu je v spomin zapisal naslednjo misel, ki jo danes poklanjamo tudi tebi, dragi Gusti:

To nisi ti, ki v temni tej gomili,
v naše zemlje temnem krili, ležiš molče,
smrt le telo je tvoje strla,
hvaležnost in pa lep spomin pa nate, dragi Gusti,
v nas nikdar ne bosta umrla !

Dragi Gusti,
naj v hvaležni spomin nate slišeči obmolknejo in nemi spregovorijo!

  Jože Aristovnik