TADEJ ENCI - PREJEMNIK BRONASTE MEDALJE NA EP GLUHIH V ATLETIKI NA SPREJEMU PRI ŽUPANU MO VELENJE

Župan MO Velenje je v četrtek, 30.7.2015, pripravil sprejem za Tadeja Encija, ki je na EP gluhih v atletiki posegel po najboljših mestih, saj je osvojil bronasto medaljo v teku na 400 m.

Župan Bojan Kontič je mlademu atletu čestital v imenu občine in tudi vseh prisotnih na sprejemu. Poudaril je, da je Tadejev uspeh dokaz, da se z veliko truda in odrekanja, kljub njegovi okvari sluha, da prestavljati meje. Dodal je, da je njegov uspeh, poleg osebnega zadovoljstva tudi velika promocija Velenja, ki slovi kot mesto športa in da mu vsekakor želi še več takšnih uspehov na vseh ravneh njegove športne kariere.

Nekaj besed je dodal tudi predsednik MDGN Velenje, Franc Forštner in sicer, da je Tadejev uspeh pomemben za gluho in naglušno skupnost in da mu je žal, da Tadej ni bil že prej član društva, da pa ga bo kot predstavnik društva podpiral na atletski poti.

Zahvalne besede ob uspehu so prišle tudi od drugih prisotnih, predstavnika ZŠIS-POK, ŠZGNS ter AK in ŠZ Velenje. Vsi v Tadeju vidijo mladeniča, ki v svoji športni karieri lahko poseže precej visoko in se razvije v vrhunskega športnika.

Tadej se je županu zahvalil za čestitke in sprejem in obljubil, da bo v prihodnosti skušal posegati še višje. Obljubil je zlato medaljo na naslednjem prvenstvu. Zahvalil pa se je tudi vsem ostali prisotnim, še posebej svojim staršem ter sestri za pomoč in podporo.

Metka Rednak Glažar

Izlet na Dolenjsko, dne 13. 6. 2015 (sobota)

Lojze Dobovičnik zapisal:

Pred društvom smo se zbrali ter počakali na avtobus, da nas pelje na izlet. Bilo je lepo sončno jutro, kar nam je polepšalo misli ter občutke za izlet. Ko smo se posedli na sedeže avtobusa, je sekretarka Metka preverila prisotnost. Po opravljenem preverjanju, smo se odpeljali do avtoceste ter po avtocesti proti Novemu Mestu. Na avtobusu nam je vodička povedala, da se bomo ustavili na počivališču preden bomo nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Ko smo prispeli do počivališča smo si razdelili sendviče in vodo. Kdor ni zajtrkoval doma je lahko ublažil lakoto z sendvičem. Opravili smo še ostale stvari ter se odpravili na avtobus in se posedli na svoja mesta ter ponovno preverjanje in nato nadaljevali vožnjo do Novega Mesta. Med vožnjo je bilo lepo ogledovati polja v različnih barvah kmetijskih pridelkov. Bližali smo se prvi izletniški točki Novega Mesta. Zapeljali smo se v center Novega Mesta, ter ustavili.

Izstopili smo iz avtobusa in se podali peš po ulicah Novega Mesta do katedrale in do društva DGN Novo Mesto. Ogledali smo si prostore njihovega društva ter malo posedeli, da smo prisluhnili sekretarki ter tolmaču znakovnega jezika. Veseli smo bili njihovega gostoljubja. Po končani predstavitvi sekretarke in tolmača smo se dogovorili še za ogled mesta. Razdelili smo se v dve skupini, ter se dogovorili za kraj, kjer  se zberemo in se odpravimo na avtobus. Od gostiteljev društva DGN Novo Mesto smo bili zelo veseli, vsega kar je povedala sekretarka Vesela in tolmač, ki nas je spremljal še naprej.

Ob odhodu z Novega Mesta nas je pot vodila na grad Otočec. Ko smo izstopili iz avtobusa nas je pot vodila prek lesenega mostu do gradu Otočec. Tukaj nas je pričakal gospodar gradu Grof oblečen v oblačila kot so jih nosili nekdaj Grofje. Malo smo se ustavili pod pročeljem gradu, da smo poslušali gospoda, ki nam je povedal o znamenitostih tega gradu in njihovih prednikih, ki so segali v 15. stoletje. Značilnost tega gradu je, da je obdan z vodo in edini takšen grad v Sloveniji. Današnji namen gradu pa je namenjen obiskovalcem ter kot hotelu, ki prireja poroke. Po končani predstavitvi smo si ga lahko še ogledali ali sprehodili še čez drugi most ter pod nadaljevali ob vodi Krki.

Nenadoma oblaki prekrijejo sončne žarke in že se je bližal čas za odhod. Pred odhodom smo  še naredili skupni posnetek pred pročeljem gradu. Odpravili smo se čez most do avtobusa in pot nadaljevali v Pleterje na ogled Kartuzije. Med vožnjo z avtobusom sonce obsije zidove, kjer se nahaja kartuzija in že smo se ustavili in izstopili ter nadaljevali pot med drevoredi. Bližali smo se notranjosti kartuzije ter vstopili in si ogledali videofilm, ki je prikazal delo menihov. Po koncu video posnetka, smo se odpravili ogledati muzej na prostem.

V prelepem sočnem popoldanskem dnevu nas je avtobus zapeljal v Kostanjevico na Krki in tu je bila naša predzadnja postaja. Odpravili smo se proti gostišču, kjer je nas čakalo kosilo v prečudovitem starem delu gostišča in dobri hrani in potem z dobrimi občutki na poti nazaj domov.

Ana in Anton Krajnc zapisala:

V soboto 13. junija smo se zbrali pred društvom gluhih in naglušnih. Ob sedmi uri smo se odpeljali z avtobusom proti Novemu Mestu. V Novem Mestu nas je sprejela tajnica DGN NM gospa Vesela. Razkazala nam je prostore njihovega društva. Po krajšem postanku in pogostitvi smo se odpravili na ogled starega dela Novega Mesta. Po mestu nas je vodila gospa Vesela in naša vodička Ana, ter tolmač. Videli in zvedeli veliko novega. Po ogledu smo se odpravili proti gradu Otočec. V gradu Otočec nas je sprejel grof in nam povedal zgodovino gradu. Povedal je tudi, da imajo veliko porok, in da je protokolaren objekt. Grad stoji na otoku Krke. Gradu si nismo mogli ogledati, zaradi organiziranih dveh porok. Bilo je lepo videti lepi grad in se sprehajali okrog. Pot smo nadaljevali proti kartuziji Pleterje. Sprejel nas  je predstavnik. V kartuziji smo si ogledali film, kako patri delajo na poljih, v vinogradih, sadovnjakih in opravljajo svete maše. Menihi se med seboj ne pogovarjajo v kartuziji, ampak samo v četrtkih ob sprehodih zunaj obzidja. Znajo govoriti vsi slovenski jezik, čeprav je samo eden Slovenec, ostali so tujci. Po končani filmski predstavi smo si ogledali muzej na prostem. V kmečki hiši še sedaj pečejo kruh. Kuhinja je črna, kot je nekoč bila. V muzeju imajo zajce, ovce, koze in kokoši ter papagaja. Poskušali smo tudi mašna vida in cviček. Ogled je bil enkraten. Mislim, da so bili ostali udeleženci tudi zadovoljni. Ker je že bila pozna popoldan, smo se popeljali naprej proti Kostanjevici na Krki. Kostanjevica je najmanjše mesto v Sloveniji, ker ima samo 700 prebivalcev. Mesto je na otoku in je zelo poplavno nevarno, kadar so močni nalivi. V gostišču smo se najedli in se v večernih urah vrnili domov. Upam, da so bili vsi udeleženci zadovoljni z izletom in da si vsi še želimo več takih izletov.

Jožica Škrubej zapisala:

Na izletu na Dolenjsko je bilo zelo lepo in tudi zanimivo mesto. V vročem  dnevu, je bilo polno žeje, tako da je bilo potrebno več piti hladno vodo. Izven Novega Mesta mi  je bila najbolj všeč polna zelena narava in  pa tudi manj vroče je bilo. V gradu je polno bogastev za ogled z zanimivo zgodovino. Bilo je vse lepo doživetje v spominu.

Jože Zajc zapisal:
Izlet v Beli Krajini sem se z veseljem udeležil kjer so nas lepo sprejeli in tudi pogostitev je bila zelo lepo in veliko smo si tudi ogledali se zahvaljujem.

D E P R E S I J A

O tej hudi bolezni nam je 20. 5. 2015 ob 17 uri v prostorih društva predavala ga Urška Bandalo, zaposlena v zdravstvenem domu Velenje.

Depresija je bolezen, ki hkrati vpliva na psihično in telesno počutje. Več kot sto milijonov ljudi trpi za to boleznijo. Raziskave so pokazale, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za zahodnjaki, saj je že vsak četrti prebivalec poiskal pomoč pri zdravniku.

Kaj jo povzroča? Vzroki depresije so zapleteni, najverjetneje pa je njen pojav povezan z znižanjem ravni nekaterih prenašalcev živčnih dražljajev (nevrotranformatorjev), ki nas z draženjem določenih možganskih celic ohranjajo dobre volje. Med njimi je najbolj znan seratonin.

Depresija je socialno čustvo, ko oseba oceni,da mu je takšnemu kot je, nemogoče živeti in da se ne da ničesar spremeniti, zato se poslavlja od življenja. Občutek ničvrednosti, da je tako slab,da ne zasluži, da bi živel, oz. da je njegovo življenje nesmiselno. Depresija je izredno intenzivno čustvo, ki se mu oseba popolnoma prepušča, kot da se je ne bi mogla ubraniti. Značilna je izguba motivacije za vsakodnevne aktivnosti in za prihodnost, ki se kaže kot brezvoljnost, pomankanje življenske moči, energije, libida in tudi  vsakodnevnih higijenskih navad. Depresivna oseba se ukvarja samo s sabo z negativnimi predstavami o sebi, z občutkom ničvrednosti, nesposobnosti, in največkrat z umikom od ljudi. Večkrat se lahko pojavijo misli po samouničenju, kar lahko povežemo z občutjem sovraštva in prezira do samega sebe. Žalost in depresija sta tesno povezana. Pomembna izguba lahko vodi v pravo depresivno razpoloženje

Psihiatrično zdravljenje je lahko dolgotrajno. Prav tako lahko pri zdravljenju depresivnih stanj zelo pripomore psihoterapija.

Pogovori se, bodi to kar si
živi življenje, ki ti ga je narava dala,
ljubi in veseli se, jokaj in žaluj se jezi in miruj
a vedno sledi svoji svobodi in miru v srcu,
bodi to kar si . . . pogumno, ljubeče . . . do sebe in drugih.
veš, da zmoreš . .  . samo dovoli si sprejeti roko, če jo
morda kdaj potrebuješ.

                                         Milja Krajnc

Prvi tradicionalni pohod  na Tuševo v spomin Rudiju Cerovečki

V soboto  9.maja smo se zbrali pred društvom. Razdelili smo sendviče, vodo in  na kratko sem povedal nekaj nujnih napotkov ter seveda pozdravil vse, ki so se odzvali in prijavili. Vodil nas je Kos Franc, ki zelo dobro pozna te planinske poti v okolici Velenja. Pot nas je vodila ob reki Paki proti Šaleku. Takoj na začetku je za dobro voljo poskrbela moja žena, ki je za prehod glavne ceste ustavila policista na motorju ,ki je pripeljal .Dvignil je vizir čelade in povedal: » Mene še pa nobeden ni ustavil, vi ste prvi!« Vsi smo se smejali na ta račun.
Nadaljevali smo pot ob robu gozda in občudovali naravo, ki se je prebujala. Vseskozi navkreber smo sproščeno klepetali. Ko je bila za nami prva večja vzpetina in smo se malo zadihali, smo naredili nekaj posnetkov, kajti imeli smo lep razgled na celo mesto Velenje, predvsem pa na severni del mesta. Vodja Kos je povedal tudi kakšen vic ali kakšno zanimivost. S sabo smo imeli tudi malo žajbljevega likerja za razkužitev želodca in grla. Čez gozd proti vrhu nam je bilo seveda pošteno vroče. Vsi smo bili pošteno utrujeni ko smo prišli na vrh na Tuševo. Ugotovili smo da je tudi orientacijski tek. Pogled v dolino je bil zelo lep. Posedli smo v sobo, kjer nas je že čakala pripravljena miza. Pojedli smo golaž in se okrepčali z pijačo po želji.  Na  terasi turistične kmetije Tuševo smo uživali ob razgledu in naredili par fotografij. Nato smo skozi gozd krenili nazaj proti dolini. Ustavili smo se na  jasi. Pričakal nas je novi član društva Franc Avberšek, ki nas je povabil, da se oglasimo pri njem, saj je slišal,  da bomo imeli pohod v Rudijev spomin, ki je bil njegov prijatelj. Meni je seveda njegova dobrodošlica poznana že od lanskega leta. Njegova žena nam je skuhala odlično kavo, postreženi pa smo bili tudi z domačim črnim kruhom. Franc Avberšek, je človek, ki je zelo dober sogovornik, njegove besede imajo vedno nekaj več. Človek,  ki živi z naravo, z divjimi živalmi. Je ne samo, da je delal  na vodilnih položajih, je tudi bil dolga leta predsednik lovske zveze Slovenije, sedaj pa uživa z naravo, vnukinjami in ženo na njegovi lepi jasi in brunarici, ter manjši kmečki hiši. Popeljal nas je malo po okolici, kjer ima velik boben za kompostiranje trave. Največje njegovo veselje, pa je, kako svoje znanje prenaša na ostale o divjih živalih. V brunarici ima res veliko trofej, kož, rogovja, slik, lovskih knjig in veliko zanimivih stvaritev, ki jih je naredila narava. Vsi smo z veseljem prisluhnili njegovemu lepemu in zanimivemu, ter poučnemu predavanju. Aleš je vsako zanimivost seveda tolmačil v znakovni jezik, da je bilo razumljivo vsem. Še nekaj časa smo kramljali tudi zunaj na prostem in dorekli nekaj pametnih potez za naslednje leto. Čas nas je priganjal in tudi črni oblaki na nebu niso kazali najbolj prijazne podobe. Pot navzdol je seveda bistveno lažja in tudi tistim, ki jim je bilo vroče jih je na koncu malo ohladil dež. Vsi smo seveda zdravi in veseli ter brez poškodb prispeli v dolino. Ugotovili smo, da smo dan preživeli prijetno in koristno ter s sožitju z naravo.  Ob tem zapisu bi se zahvalil vsem, ki so bili del tega dogodka prvega pohoda Rudiju v spomin. Posebna zahvala pa Kosu, za vodenje, Alešu Fajfar za tolmačenje in Francu Avberšku za ogled in predavanje o divjih živalih. Drugo leto pohod ponovimo, upam ,da v še večjem številu.

Franc Forštner

OKVARA SLUHA ŠE NI KONEC ŽIVLJENJA

Najprej sem vse prisotne pozdravil, seveda pa na prireditvi ni manjkal župan omenjene občine, Janko Kopušar. Lepo nas je pozdravil in povedal, da je vesel, da se odpiramo na lokalno raven in da mu je v veselje, da je omenjena prireditev ravno tukaj, saj smo lani v ta objekt vgradili slušno zanko, ki odlično deluje.

Po pozdravu je začela z predavanjem ga. Anita Kastelic iz ORL Ljubljana. Res zanimivo, poučno ter slikovito je povedala, katere preiskave se izvajajo pri njih, kako se ugotavlja sluh pri otrocih, kaj kakšna preiskava pomeni in kako do slušnega aparata. Njeno predavanje je res pritegnilo vse prisotne v dvorani in škoda, ker se ga niso udeležili v še večjem številu. Na koncu predavanja so sledila njej namenjena vprašanja, ki jih je bilo kar nekaj. Slišal sem veliko vprašanj, povezanih s slušnimi aparati in tudi s polževimi vsadki. Ko je zmanjkalo vprašanj, sem se ji zahvalil in predal besedo Adiju, ki je povedal še nekaj več o pravicah pri pridobitvi slušnih aparatov. Zelo lepo je razložil novi zakon ZIMI, ki je sedaj v uporabi in pot do pridobitve tehničnega pripomočka. V zadnjem delu pa je pokazal tehnične pripomočke ter njihovo uporabo in delovanje. Rad bi pohvalil odlično dopolnjevanje in sodelovanje obeh sodelujočih, tako Anite kot tudi Adija v vsem kar sta nam povedala. Sam sem na koncu dogodka dodal nekaj vzpodbudnih misli iz lastnih izkušenj.

Po koncu smo še malo poklepetali ob pecivu in kar nismo mogli narazen, čas pa je hitro tekel. Iskreno se zahvaljujem vsem sodelujočim in seveda tudi upravi Mladinskega centra, občini in obema odličnima predavateljema. Na ta način počasi in vztrajno rušimo tabuje o sluhu, saj je še vedno marsikomu nerodno priznati, da ne sliši dobro, vendar danes to ne sme več biti sramota, kajti vedno več oseb bo potrebovalo slušne aparate in ostale pripomočke in v MDGN Velenje smo pripravljeni vsakemu pomagati z nasveti.

Franc Forštner

PODELITEV TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV V MDGN VELENJE

Vsako zadnjo sredo v mesecu je srečanje samopomočne skupine Barbara. Tako smo  jo v januarju izkoristili tudi za podelitev tehničnih pripomočkov. Prednost so dobili tisti člani, ki do sedaj še nikoli niso tega dobili in pa vsi ,ki nimajo pravice pridobitve na upravni enoti po novem zakonu.

Vsega skupaj je bilo kar nekaj članic in članov, ki so z veseljem prisluhnili meni, kajti informiral sem jih kaj pripravljamo in o čem se pogovarjamo na odboru naglušnih zveze. Seznanil sem jih tudi z aktivnostmi ,ki bodo potekale v društvu. Sledila je podelitev tehničnih pripomočkov vsem po seznamu. Vsem sem zaželel ,da jim dobro služijo in da naj si shranijo garancijske listine ,ter dobro preberejo navodila. Videlo se je zadovoljstvo na obrazih vseh ,veselje in druženje je bilo ta dan popolno. Nekdo mi je rekel ja šele sem včlanil v društvo, pa ste mi že pomagali ja res vam hvala, sem pa ta zvonec res potreboval. Jaz pa se seveda zahvaljujem FIHU in zvezi za pomoč pri tej izvedbi.

Franc Forštner

Rudiju v spomin

V poletnem času, med mojim dopustovanjem me je nepričakovano poklicala naša članica Zofka in me globoko razžalostila z novico, da nas je zapustil Rudi Cerovecki. To ne more biti res, sem rekel svoji ženi, tukaj nabirava za njega »tavžentrože«, za katere naju  je naprosil, sedaj pa ga kar naenkrat ni več med nami. Cvetlice, nabrane zanj bom sedaj odnesel njegovim domačim. Rudi je bil član Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje in član še številnih drugih društev, saj je bil zelo aktiven vsepovsod. Še v prejšnji številki sem pisal o tem, kako dobro nas je vodil na pohod na Tuševo. Rudi se mi je kot človek izjemno usedel v srce, z njim sem se lahko lepo in preprosto pogovarjal prav o vsem. Bil je zelo dober sogovornik, poznal je vse hribe in planine, vse rože ter zelišča, živali in vse kar je povezano z naravo in še marsikaj. Nikoli se nisem mogel načuditi njegovemu širokemu znanju. Njegov obraz je ves čas krasil širok nasmeh, njegovo hojo pa vedno enakomeren, rahlo šepajoč korak. S pogumom nas je vodil po poteh, ki jih je poznal kot svoj lasten žep. Veliko je prihajal predvsem v odbor naglušnih Barbara v našem društvu. Njegove besede so bile vedno skrbno in pametno izrečene, zato smo ga radi upoštevali, saj je vedno predlagal kaj koristnega. Njegov dom krasi ogromno rož in zelenja, vse je skrbno obdelano in urejeno. Rad je bral, križanke reševal, pomagal svoji ženi pri gospodinjskih opravilih, skratka svoje življenje je živel v polnosti, kot le redko kdo.

Rudi, vem, da si v mislih in srcu z nami, zato se ti iz srca zahvaljujem za vse, kar si storil zame in za naše člane. Po tvoji zaslugi je na svetu nekoliko več ljubezni in dobrote, svetlobe in resnice, zato je tvoje življenje imelo smisel. V življenju je pač tako, da ljudje stopijo v naše življenje in nas spremljajo, na neki točki pa nas na žalost zapustijo. Ampak v naših srcih ostajajo za vedno…

Franc Forštner

LETOVANJE V KRANJSKI GORI

Tistega dne, 27. maja smo le pričakovali, da nam bo vreme vsaj malo naklonjeno, pa smo uživali med soncem in dežjem. Kar precej hladno je bilo v Kranjski gori, ko smo okrog poldneva prispeli.
Prijazna upravnica nam je razdelila ključe in kaj kmalu smo se udobno namestile. Restavracija »Livada« nam je pripravila kranjske za kosilo, kar prijale so nam.
Vse do 31. tega, smo se srečevali z vsemi gluhimi, ki so ta termin letovali z nami, na različnih delavnicah, na sprehodih ali pa kar v dnevnem prostoru pri šahu, televiziji in raznih igrah.
V naravi smo spoznavali zdravilne rastline, se sprehajali ob čudovitem jezeru in uživali ob klepetu. Ko smo počivali v sobi, pa so največkrat zapele igle in smo kvačkale ob pogovoru, kavi in uživanju oddiha.
Seveda se vsemu temu udobju zahvaljujemo našemu društvu v Velenju, da nam je to omogočilo.
Najbolj všeč nam je bil sprehod do vlečnice, od koder smo se podali samo do polovice poti na Vitranc, ker po žledu sedežnica še vedno ni delovala, a smo imeli tudi od tukaj lep razgled v dolino.
Dnevi so hitro minili in že je bilo potrebno zložiti stvari v kovčke in odpotovati domov.
Še dolgo se  bomo ob srečanju pogovarjali o tem in svoje lepe občutke shranili v kotiček srca.

Suzić in Atelšek iz Mdgn Velenje

NA ROKOMETNI TEKMI GORENJA

Verjetno v celi Sloveniji vsi poznajo Gorenje,tovarna z gospodinskimi aparati. V okviru nje pa seveda deluje tudi zelo močan rokometni kljub Gorenje Velenje. Ravno od tega kljuba sem dobil vstopnice za brezplačen ogled tekme. Tega darila so najbolj bili veseli mladi iz našega Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenja. Tako smo v soboto popoldne navijali v rdeči dvorani v Velenju.Bila je tekma v okviru državnega prvenstva med Gorenjem Velenje in Mariborom. Tekma je bila zelo dinamična in težka, veliko tekanja in hitrih sprememb. Začetek prvega polčasa je pripadal Gorenju,proti koncu pa so se gostje zelo približali. Drugi polčas je bil res zelo pester,hitrih napadov, preobratov in dobrih obramb obeh vratarjrv je bilo zelo veliko. Vsi smo seveda navijali za domačo ekipo Gorenja. Večkrat sem pogledal po naših članih in videl ,da uživajo v tekmi. Spornih je bilo nekaj situacij predvsem v proti napadih, kjer so se navijači najbolj razburjali. Na koncu so žal domači zaradi slabe koncentracije in slabih izvajanj sedemmetrovk izgubili za en gol. Kljub temu pa seveda razočaranje le ni bilo preveliko,sa je pač tokrat bila ekipa Maribora boljša in je zasluženo zmagala. V športu je pa seveda še kako znan rek, da vedno ne zmaga boljša ekipa. Kot predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenja se ob tem zapisu zahvaljujem upravi rokometnega kljuba in Gorenju za brezplačen ogled te tekme. Hvala vam, naredili ste veliko za nas in pokazali, da vam je mar tudi za osebe z okvaro sluha. Kar veliko oseb z okvaro sluha tudi dela v tovarni v Gorenju in tudi sam sem bil pred leti med njimi. Ta kolektiv je v mojem srcu vseskozi, saj sem v njem preživel veliko let. Zato pravijo enkrat Gorenčan vedno Gorenčan. Ob tem zapisu, še veliko lepih delovnih in športnih uspehov vam želim.

Franc Forštner

VREME

V zadnjem času se veliko pogovarjamo o vremenu.Spomnil sem se moje babice,ki mi je večkrat rekla, če se ljudje nimajo kaj pogovarjati se o vremenu vedno kaj najde. Ja res je zadnje čase je veliko govora o tem, kako nam vreme lahko živlenje kroji usodo in nam marsikaj obrne na glavo. Takšnega vremena kot je bil v zadnem času pa ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Kar nekaj jih poznam in sem se pogovarjal z njimi in vsak je rekel kaj takega pa še ni bilo. Sam sem v teh dneh veliko bil v naravi in gledal kako se vse podira, poka, kako lomi sadno drevje, kako se podirajo močna drevesa bukve,smreke s koreninami vred res kaj takšnega še res nikoli nisem doživel. Ko sem z fotografskim aparatom vse to poslikal, sem šele potem spomnil, kako kruta je usoda, ki nam jo kroji vreme. Tu smo nemočni in narava je res močnejša od človeka. Nekaj zelo starih oseb je povedalo,da tako velikih in hitrih sprememb vremena včasih ni bilo. Res verjamem, da bo treba narediti veliko več za manjše onesnaževanje okolja. Danes že nobeden več ne more nikamor peš ali z kolesom,ne uporabljamo javnih prevoznih sredstev in še marsikaj. Opisal bom kako sem doživljal zadnjo vremensko ujmo oziroma naravno katastrofo cele Slovenije. Žled, sneg, dež in ponovno sonce vse se je zgodilo v praktično tednu dni. Sinova sta ravno praznovala okroglo obletnico in kot se spodobi smo imeli fešto v dolini blizu Žalca. Dobre volje smo se v soboto popoldne odpravili od doma.Takoj ko sem avto postavil iz garaže se posedemo sem že imel zameglene sprednje šipe. Pogledam pa saj dežuje, pa je minus štiri, kako je to mogoče. V hipu je bil avto v ledenem oklepu, večkrat sem potem ustavil, da sem z sprejem za led odstranil vrhnji sloj in tudi avto se je malo ogrel, tako da je bila vidljivost prava. Pot je minila brez posebnosti, fešta je odlično uspela,saj je trajala kar do jutranjih ur nedelje. Sam sem šel prvo pripravit avto za vožnjo, komaj sem odprl vrata,saj je bil žled na njemu debel že cel centimeter. Ja sem se res kar zamislil,pa ja bi že prej lahko šli,samo ko je prijetno in na toplem in je družba prava se nikamor ne mudi. Odpravimo se proti domu, vozim primerno vremenu in v daljavi večkrat opazimo modre luči.Kaj se dogaja, so nesreče ali so dejavni gasilci in to drugo je dobilo takoj potrditev, da so se začela podirati drevesa na cesto. Pripeljem v Šmartno ob Paki, cesta v mojo vas zaprta, odločim, da se peljem naprej,saj lahko dostopim do svojega doma z petih različnih koncev. Proti Paški vasi je bilo polno podrtih dreves,vendar so gasilci že odstranili najbolj nujno,tako da je cesta bila prevozna. Prvo naslednjo pot proti domu nisem zaradi spolskega in neposutega vozišča dokončal,pa še bolje tako,ker tudi tam je že bilo podrtih več kot dvajset dreves in sem se vrnil nazaj na glavno cesto. Ostale so mi še trije dostopi do doma z različnih koncev.Nikjer mi ni uspelo do doma. Kaj sedaj, gremo v hotel Paka spat, samo kako, saj tudi v Velenje ne prideš. Hvala bogu,da je v dolini sorodnik od žene in smo potem tam prespali.Sam sem bil utrujen in ko sem dal polžev vsadek dol sem zaspal kot ubit. Hiša teh je v bližini gozda in žena ter sin z punco so mi pravili, da je ponoči pokalo kot bi kdo z puško streljal in da je bilo bolj malo spanja pa veliko strahu. Zjutraj smo potem popili čaj in kavico in se odpravili proti domu. Po mobitelu smo poklicali vaščane in prijatelje vse ceste so bile neprevozne. Če greš peš domov je nevarnost ravno tako velika kot če se pelješ pa še oddaljenost je bila kar velika.Drevje se še vedno podiralo ravno smo izvedeli ,da lahko iz Lokovice prebijemo domov.Nikoli se mi ni vleklo tistih petsto metrov skozi gozd tako dolgo kot tokrat,pa sem peljal kolikor seje dalo hitro.In res smo imeli srečo,saj je le nekaj minut potem bila zaprta tudi ta cesta. Srečni smo bili ,da smo doma,da ni elektrike se seveda takoj opazi. Kaj sedaj,zakuril sem v centralno.čisto malo,saj tudi črpalka za vodo ki poganja vodo po radiatorjih ne dela. Pripravili smo sveče, baterije in vse kar bomo rabili za ponoči. Tudi voda na pipah je začela čedalje bol slabo teči.kako to smo se spraševali, ja črpalke ne delajo. Popoldan pa se naenkrat posveti ja veselje je bilo,ko je elektrika tu,a le za eno uro in že je ni bilo več. Noč na ponedeljek je bila verjetno najbolj strašna, in vseskozi je pokalo, hreščalo se podiralo. Dogovorili smo z predsednikom vaške skupnosti, da gremo na akcijo odstranjevanja podrtih dreves na občinsko cesto proti Šmartnem ob Paki. Vaščani pravijo tej cesti po peklu.Res je to bil pravi pekel, podrtih je toliko dreves, da je nastala skoraj čistina.Skoraj vsi vaščani so bili dejavni in do poznih popoldanskih ur je bila cesta ponovno prevozna v dolino. Vsa čast gasilcem in vsem, ki priskočijo na pomoč.Moti pa me, da je veliko takšnih ,ki samo pametujejo in niso pripravljeni narediti nič. Elektrika, je še vedno bila problem, se je pojavila in je spet ni bilo,vendar smo imeli kar srečo, ker drugje je ni bilo več dni. Kmalu po tem smo doživeli otoplitve, sonce in že so bile nove nevšečnosti z plazovi in poplavami. Skoraj vsak dan smo poslušali slabe novice iz vseh koncev naše Slovenije. Samo upam lahko, da nam bo vreme v nadaljnem letošnem letu bolj prijazno in naklonjeno. Kot pravijo,za vsakim dežjem posije sonce, vendar bi bilo najbolj prav,da nam bi dež in sonce bila naklonjena čimveč na prijazen način.

Franc Forštner