LETOVANJE V KRANJSKI GORI

Nekateri pravijo da je maj najlepši mesec, morda pa je res, vsaj za nas, ki smo bili udeleženci psihosocialne rehabilitacije v Kranjski Gori. Prvi dan smo porabili za spoznavanje z člani iz drugih društev, saj smo bili iz različnih krajev ter društev. V zadnji skupini so bili člani iz Kopra, Nove Gorice, Ljubljane, Kranja, seveda pa tudi mi iz Velenja. Moram povedati da smo se med sabo pomešali in s prijetnim druženjem preživeli prekrasne dneve. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo se lahko udeležili vseh programov ter pohodov, ki nam jih je pripravila Lada. Resnica je, da vse lepo prehitro mine, tako je bilo tudi tokrat. Morali smo domov, sledilo je poslavljanje ter obljube da ostanemo v stiku, upanje da se še kdaj takole zberemo in preživimo lepe dni ki nam jih omogoča zveza.

Krašovec Milica

PREDAVANJE O KRVNEM TLAKU, HOLESTEROLU IN SLADKORNI BOLEZNI

V sredo, 25.5.2016, smo se zbrali v društvu, da bi poslušali zanimivo predavanje o perečih zdravstvenih težavah. Predavateljica Tanja Giulliati Davinić je naše druženje pričela z meritvijo krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Dobljeni rezultati meritev so bili podlaga za nadaljnje predavanje, saj se je predavateljica večkrat navezala nanje in vsem prisotnim razložila, kaj pomenijo. Veliko je bilo govora tudi o prehrambnih navadah in hrani, ki vpliva na visok krvni tlak, nastajanje holesterola in na sladkorno bolezen. Eden izmed zanimivih podatkov je bil ta, da soli v kuhinji ne potrebujemo, saj jo je mogoče nadomestiti z drugimi začimbami. Če je kot otrok ne bi poskusili, ne bi imeli želje po njej. Prav tako v sodobnem času vnašamo v telo prevelike količine sladkorja, ki vpliva na nabiranje maščob v telesu in razvoj sladkorne bolezni. S člani društva smo bili zelo presenečeni nad določenimi informacijami, hkrati pa tudi zelo hvaležni, saj smo se veliko naučili. Odločili smo se, da predavateljico Tanjo še večkrat povabimo, da nam pojasni še marsikatero področje našega zdravja.
Predavanje je v slovenski znakovni jezik tolmačila predavateljica. 

Janja Krajnc

Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje

TEČAJ SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA

Marija Bešter je leta 1994 definirala znakovni jezik, da »kot glasovni jezik velja kretalni jezik za sredstvo sporazumevanja med ljudmi, osebe s slušno motnjo ga uporabljajo v različnih okoliščinah (npr. doma, v šoli, v službi, na sodišču ipd), in sicer tako za sporočanje najrazličnejših namenov, kot vsebin sporazumevanja.« Posebnost jezika in pridobivanje znanja na tem področju, skupaj s posebnostjo poučevanja SZJ kažejo, da je SZJ v Sloveniji res tuj jezik. To je predvsem zaradi tega, ker temelji na kulturi gluhih, njihovi identiteti in je jezik gluhih jezik, ki nam je tuj.
Tega tujega jezika smo se lotili v Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih Velenje. V septembru 2015 smo začeli s prvo, začetno stopnjo tečaja slovenskega znakovnega jezika. Tečajniki so se v večini prvič srečali s tem jezikom in, kot vedno doslej v začetnih tečajih, smo se spopadli s teoretičnim razumevanjem specifike jezika, zakaj je nekaj tako, kot je, zakaj je kakšen znak smiseln in opisen, veliko jih je pa dogovorjenih in nimajo s pomenom v slovenskem jeziku nobene povezave. Na začetni stopnji se tako srečamo z gluhoto, s kulturo gluhih, njihovim načinom razumevanja in upovedovanja stvari in sveta. Spoznamo vljudnostne izraze in pozdrave, da lahko vzpostavimo osnovni stik z gluhim. Na tečaj smo povabili gluhe osebe, s katerimi tečajniki vzpostavijo kratek dialog. Ker so gluhi ljudje izredno pripravljeni sodelovati, to ni težko. Zelo se potrudijo govoriti, zato je komunikacijska ovira manj opazna. Ko so bili tečajniki odvisni le od kretnje, ki so jo morali odgledati, je bila situacija popolnoma drugačna. Gre le za drugačen sistem kot je sistem govorjenega, besednega slovenskega jezika. A vseeno smo izgubili »strah« in nelagodje, ki največkrat botruje temu, da si slišeči ne upajo pristopiti h gluhim, saj se bojijo, da ne bodo znali, ne bodo zmogli, velikokrat je razlog tudi, da preprosto nočejo sprejeti drugačnega sistema sporazumevanja.
Začetni tečaj so v decembru 2015 opravili vsi tečajniki z odliko. V začetku je bilo veliko navdušenje, ko so se proti koncu tečaja začele kopičiti kretnje, so se začeli pojavljati dvomi, če bo šlo. In na koncu je šlo. Večina jih je izrazila željo po nadaljevanju in nadgradnji svojega znanja.
Večjo težavo smo imeli potem z organizacijo nadaljevalnega tečaja slovenskega znakovnega jezika, z drugo stopnjo. A naposled nam je z največjim veseljem uspelo. Po dolgem času smo v januarju 2016 v društvu organizirali drugo stopnjo, nadaljevalni tečaj slovenskega znakovnega jezika. Ta stopnja je res nadgradnja začetne, saj se začenjajo kristalizirati podrobnosti in drobne razlike v kretnjah, nič več ni uporabe univerzalne kretnje za posamezno poimenovanje, ampak je potrebno poznati natančne izraze. Lahko se pogovarjamo o različni hrani, pijači, o prostorih v stanovanju in o predmetih ter stvareh, ki se tičejo izobraževanja. Veliko, zelo veliko kretenj je novih in vse si je potrebno preprosto zapomniti, ni drugega. Ko se pogovarjamo z gluhim, največkrat nimamo pri sebi računalnika, kjer bi lahko poiskali v slovarjih ustrezno besedo, ki nam je ušla iz spomina, ali si je nismo zapomnili.
In tega so se tečajniki, katerih je bila manjša skupina, dobro zavedali, ko smo proti koncu v aprilu 2016 vadili in vadili.
Kot ponosna izvajalka lahko povem, da je bila skupina odlična. Nadebudna, željna znanja in velikokrat smo zašli s poti programa, a rdeča nit po nadgradnji znanja slovenskega znakovnega jezika nas je gnala proti cilju, proti izpitu, ki so ga vsi udeleženci opravili z odliko. Nismo gledali skozi prste, komisija, sestavljena iz izvajalke tečaja, druge tolmačice in gluhe osebe, je bila zahtevna in tečajniki so pokazali vse, kar so se naučili. Naučili so se zelo veliko.
Tisti, ki smo šli po tej poti učenja, vemo, kako težko je usvojiti vizualni sistem jezika, saj smo v življenju navajeni poslušati in manj opazovati in gledati. In koliko časa je potrebno vložiti v posamezni kretnjo, da se nam izide preprost stavek, misel…
Želja po naslednji stopnji ostaja, a malo je takšnih, ki si želijo vložiti toliko truda, kot ga zahteva tečaj slovenskega znakovnega jezika, če ga vzamejo resno in ne le kot zanimivost, da posameznik pozna nekaj besed in misli, da je to to. Upamo, da nam bo uspelo. V pristopu do učenja slovenskega znakovnega jezika se kaže odnos in spoštovanje do jezika, ki ni neko neurejeno mahanje, ampak točno strukturirana govorica rok, mimike obraza in gest, ki se sestavlja v jezik. Jezik, ki ima svoj čar, globok pomen pa predvsem v tem, da premosti komunikacijsko oviro med slišečim in gluhim svetom.

Darja FIŠER, tolmačica SZJ

OBISK MALEGA TIANA

V  petek sva se s sekretarko odločila, da obiščeva našo naglušno članico, ki je rodila. Po vijugasti cesti med drevjem sva prispela v gmajno. To je lepo strnjeno naselje hiš, ob reki Savinji. Vaščani pravijo, da spadajo pod občino Šmartno ob Paki, po katastru pa je občina Braslovče. Tukaj je tudi veliko vikendov ter lepega urejenega prostora za počitek po napornih službah. Doma naju je pričakala Urška skupaj z malim Tianom, očka Tomaž je bil žal v službi. Mali je bil zelo priden in je že velik in lep korenjak. Da je minilo že skoraj tri mesece, skoraj nisva mogla verjeti. Urška je povedala, da ni imela nobenih večjih težav, da je vse bilo dobro, da tudi drugače veliko gre z malim na sprehod in da ponoči kar dobro spijo. Pohvalila je domače, da zelo veliko pomagajo, predvsem po porodu. Pridobila je tudi elektronsko varuško na tehnične pripomočke po zakonu Zimi. Izročila sva ji majhno pozornost in jim zaželela zdravja ter dobrega počutja. Upam, da bo še več naših mladih članic in članov šlo po njihovih poteh, saj so otroci naše največje bogastvo.

Franc Forštner

MESTO ZDRAVJA

Četrtek, 7. april, je bil svetovni dan zdravja. V okviru tega dne, je Mestna občina Velenje v dopoldanskem času organizirala prireditev Velenje – mesto zdravja. Na stojnicah je svoje dejavnosti predstavilo 15 društev, organizacij in institucij, ki delujejo na področju zdravja, med njimi tudi naše Medobčinsko društvo gluhih in naglušnih Velenje. Dogajanje se je pričelo ob 9. uri. Članice društva so se za aktivni začetek prireditve udeležile preizkušnje v hitri hoji na 2 kilometra, katero je organiziral Zdravstveno vzgojni center Velenje. Ob 10. uri je vse zbrane nagovoril podžupan Mestne občine Velenje, gospod Peter Dermol. Naše društvo je predstavil predsednik društva, gospod Franc Forštner. Navzoče je seznanil z dejavnostmi društva in jih povabil na tečaj slovenskega znakovnega jezika. Predstavitev je v znakovnem jeziku tolmačila gospa Duška Berločnik.
Na naši stojnici smo mimoidočim predstavili razstavljene tehnične pripomočke, knjige in igre za otroke v slovenskem znakovnem jeziku, glasilo društva, zloženke o načinu pridobitve slušnih aparatov in zloženke o programih društva. Imeli smo kar nekaj obiskovalcev, katerim smo ponudili raznolike koristne informacije in jih tudi povabili, da se nam pridružijo v društvu.

V SPOMIN NAŠEMU ČLANU DUŠANU KRIVCU

30.1.1955-3.2.2016

NJEGOVA ŽIVLJENJSKA ZGODBA

Kot otrok je bil veliko bolan, okužil se je s tuberkulozo. Rehabilitacijo je opravil v Gozdu Martuljku. Leta 1962 je zbolel za meningitisom in vnetjem srednjega ušesa. Ker še ni bilo toliko zdravil, mu je meningitis pustil posledice. Zato ni slišal na desno uho, na levo pa je slišal samo 75%.
Aparat je nosil od leta 1965. V osnovni šoli so mu sošolci nagajali in ga vlekli za vrvico, na kateri je bil slušni aparat. Kljub temu je bil zelo dober učenec. Končal je osnovno šolo in šolanje nadaljeval na takratnem šolskem centru do poklica električar. Nato se je zaposlil v Gorenju, kjer je delal vse do upokojitve. Ob delu je potem še dokončal tehnično elektro šolo. Vse skozi je sodeloval pri pripravi projektov, risal načrte, sodeloval pri selitvi proizvodnje v Valjavo, Staro Pazovo, Zaječar, Češko, Anglijo.
Poleg tega si je zgradil svoj dom v domači Topolšici, ki jo je neizmerno ljubil. Ustvaril si je družino, na katero je bil ponosen. Veselil se je uspehov svojih otrok Marka in Katje pri dokončanju šolanja in njuni zaposlitvi. Vseskozi je rad zahajal v hribe, kjer je našel svojo sprostitev. Rad se je pohvalil, da je bil kar 7 krat na Triglavu. Bil je tudi predan predsednik Turističnega društva Topolšica, in sicer kar 12 let. Pripravili so številne prireditve o zgodovini naših krajev in bogatenju etnografske zakladnice.
Kljub temu, da mu je zdravje začelo pešati, je dočakal upokojitev z 41 leti delovne dobe. Žal v pokoju ni dolgo užival, saj je zadnje leto pogosto hodil po ambulantah in bolnišnicah. 3.2.2016 pa je izgubil boj s težko in kruto boleznijo.

Člani MDGN Velenje ženi Dragici, otrokoma Marku in Katji ter ostalim sorodnikom ob boleči izgubi izrekamo iskreno sožalje.
Dušan, počivaj v miru.

Člani MDGN Velenje

PONOVNO SMO OBISKALI UČENCE OŠ MIHA TOLEDA PINTARJA

Naša izkustvena predavanja o okvari sluha, ki jih izvajamo po šolah in s katerimi smo pričeli v lanskem letu, so naletela na pozitiven odziv. Veseli nas, da je naš zastavljeni cilj, da bi o tej problematiki ozaveščali že najmlajše, zaživel in trudili se ga bomo izpolnjevati tudi v prihodnje.
Ponovno so nas povabili v OŠ Miha Toleda Pintarja. Tokrat v po dva druga, četrta in peta razreda.
Zbrali smo se že utečena ekipa: predsednik, sekretarka, tolmačka Duška in naša gluha članica Marija.
Najprej so nas sprejeli v združenih dveh četrtih razredih. Na začetku smo jih pozdravili v znakovnem jeziku in na naše prijetno presenečenje so otroci vedeli, da je to govorica gluhih, Duška pa je tolmačica.
Predsednik je povedal od kod in s kakšnim namenom prihajamo, ter nas vse predstavil.
Otroke želimo čim bolj vključiti v naše predavanje, zato smo jih najprej povprašali, če vedo kaj pomeni biti gluh in naglušen ter ali poznajo kakšno osebo z okvaro sluha. Otroci so se takoj odzvali ter povedali svoje izkušnje, mi pa smo jim na njim primeren način razložili kaj pomeni gluhota, naglušnost. Franc je spregovoril o svoji naglušnosti in kasnejši operaciji polževega vsadka, Marija pa je povedala kako težko je živeti kot gluha oseba. Otroci so z zanimanjem poslušali, nato pa so zastavljali vprašanja o slušnih aparatih, polževem vsadku, gluhoti…Spregovorili smo tudi o vzrokih okvare sluha in jih opozorili na dejstvo kako pomemben je sluh. Pokazali smo jim tudi nekaj tehničnih pripomočkov, ki osebam z okvaro sluha lajšajo vsakdanje življenje (različne budilke, svetlobni hišni zvonec, fm sistem, slušne aparate…). Nad njimi so bili zelo navdušeni, prav tako nad enoročno abecedo in nekaj enostavnimi kretnjami, ki smo se jih skupaj naučili.
Tudi drugošolci so nas lepo sprejeli. Tudi z njimi smo se pogovarjali o gluhoti, naglušnosti in polževem vsadku. Najbolj so jih navdušili tehnični pripomočki in enoročna abeceda ter kretnje, ki so se jih naučili. 
Petošolci pa so že toliko večji, da so povedano še toliko bolj razumeli in so naše predavanje ves čas vedoželjno spremljali. Zastavili so ogromno zanimivih vprašanj, navdušeni so bili tudi nad tehničnimi pripomočki, ki smo jih pokazali. Ena šolska ura je bila čisto prekratka in zmanjkalo nam je časa, da bi se naučili kakšno kretnjo.
Veseli smo, da so nas otroci zelo dobro sprejeli in z zanimanjem poslušali kako živijo osebe z okvaro sluha in s kakšnimi težavami se soočajo v vsakdanjem življenju. Prispevali smo k spoznavanju drugačnosti, obisk pa je tudi pripomogel k njihovemu razvoju, zrelosti in dejanski izkušnji za celo življenje.

DODAJAMO ŠE NEKAJ MISLI UČENCEV OŠ MIHA TOLEDA PINTARJA:

SREČANJE Z GLUHIMI IN NAGLUŠNIMI

V četrtek zjutraj smo odšli v 5.b, saj smo imeli srečanje z gluhimi in naglušnimi. Zelo nas je zanimalo kaj bomo počeli. Najprej so se nam vsi na kratko predstavili. Z njimi je prišla tolmačka, ki je prevajala v znakovni jezik in iz njega. Izvedeli smo, da se gluhonemi sporazumevajo z znakovnim jezikom in branjem iz ustnic. Predstavili so nam tudi nekaj slušnih pripomočkov. Z enoročno prstno abecedo smo se naučili izgovoriti svoje ime in stavek »Velenje je moje mesto«.
Nam so bili še posebej všeč poklic tolmač in slušni pripomočki. Spoštujemo in občudujemo gluhoneme ljudi.
Andraž, Anže in Matija

V četrtek, 11.2.2016, smo se zbrali v 5.b razredu. Na obisk so prišli člani gluhega in naglušnega kluba Velenje. Zraven je prišla tolmačka gospa Duška. Povedalo so nam kako se oni sporazumevajo z enoročno abecedo in odčitavanjem iz ustnic. Všeč mi je bila budilka, saj je zelo nenavadna. Všeč mi je pa bil tudi svet gluhih in naglušnih. Naučili smo se tudi svoje ime in VELENJE JE MOJE MESTO z enoročno abecedo. Moje mnenje: bilo mi je zelo zanimivo, saj smo se tudi kaj od tega naučili.
Tanja in Ajda

V četrtek smo se učenci petega a in petega b zbrali v učilnici. Tam se nam je predstavila gospa Marija in njena tolmačka. Zraven sta bila tudi gospod Franc in Urška. Gluhi in naglušni se sporazumevajo z ustni in znakovnim jezikom. Povedali so nam, da je v Evropi mednarodni znakovni jezik. Predstavili so nam slušne aparate, zvonec, budilko. Namesto, da zvonec za gluhe in naglušne zazvoni, posveti lučka. Naučili smo se enoročno prstno abecedo, ime in stavek »Velenje je moje mesto«.
Zelo mi je bila všeč predstavitev zvonca in kako se gluhi in naglušni sporazumevajo. Všeč mi je bila tudi zgodba gospe Marije.

V četrtek, 11.2.2016 smo se zbrali v učilnici 5.b razreda. Tam so nas akali učenci in predstavniki. Vsi naglušni in gluhi potrebujejo tolmača. Tisti, ki ne slišijo morajo znati brati iz ustnic in znakovni jezik. budilka mi je bila všeč, ko je zazvonila, ker gluhi in naglušni ne slišijo zvonca in ga imajo posebej. Abeceda mi je bila všeč, ker smo lahko pokazali svoje ime in Velenje je moje mesto. Meni se je predstavitev zdela poučna. Spoštujem te ljudi in jim želim pomagati.
Aleša in Jure

Zbrali smo se na osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda. Gluhi in naglušni so se najprej predstavili, nato smo se še mi. Tolmačka nas je prevajala v govorico gluhih in naglušnih. Ti ljudje berejo iz ustnic in govorijo znakovni jezik. Predstavili so nam slušne pripomočke: slušni aparat, budilko…Naučili so nas enoročno prstno abecedo- (ime, Velenje je moje mesto). Življenje gluhih in naglušnih je težko, ker ne slišijo. Všeč mi je bilo, ko ste prišli in nas veliko naučili. Ti ljudje se meni po resnici povedano smilijo. Z veseljem bi jim pomagala in tudi sama ponudila pomoč.
Klavdija in Tjaž

Urška Jakop

Poslovili smo se od Erike Grobelnik

V ponedeljek, 18.1.2016, smo se na pokopališču Mirje v Mežici poslovili od Erike Grobelnik.
Erika je bila dolgoletna članica MDGN Velenje.  Dolga leta je bila uspešna predsednica tega društva, z večkratnimi ponavljajočimi mandati. Takrat je edino ona bila sposobna nositi breme in odgovornost za delovanje društva.
Bila je med ustanovitelji in gonilna sila društva. Vedno se je borila za vse gluhe člane, za njihove pravice. Borka za človekove pravice, pravice za tolmačenje v slovenskem znakovnem jeziku, ki ga je odlično obvladala. Njen zelo bogat besedni zaklad, ki ga je z veseljem prenašala naprej na mlajše člane jim pomagala in svetovala, je bil neskončen.  Delovala je v odboru za razvoj slovenskega znakovnega jezika pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Dolga leta je bila tudi članica upravnega odbora Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, kot predstavnica MDGN Velenje. Bila je skromna, v sebi pa je nosila veliko bogastvo duha. Za vso njeno delo in trud smo ji zelo hvaležni. Naj ji bo lahka slovenska zemlja. Erika počivaj v miru.
V imenu članic in članov MDGN Velenje in v svojem imenu izrekam iskreno sožalje možu Cirilu, hčerkama in vnukom ter ostalim sorodnikom.

Predsednik MDGN Velenje
Franc Forštner

Dolgo časa želim napisati zgodbo ki je samo moja.

Rodila sem se v kmečki družini, kot sedmi otrok. Celih devet let pred mano je mama rodila sestro, ki je bila gluha. Takrat to ni bilo nič takega, da bi morali okoli zdravnikov ,njeno rojstvo in gluhoto so sprejeli kot da to tako mora biti. Že v otroštvu sem se srečala z kretnjami, ki jih je moja sestra kar sama razvila. Spomnim se, da je tudi mene mnogo krat uho bolelo, mama mi je segrela olje in mi ga dala v uho, moralo je pomagati, nihče pa ni pomislil da je mogoče to narobe. Bila sem operirana na obeh ušesih zaradi kroničnih vnetij. Po prvi operaciji pa sem opazno začela izgubljati sluh, bila sem obupana. Usoda je hotela da sem spoznala moža ki je imel naglušnega očeta. On me je spremljal v Ljubljano na prvi pregled za slušne aparate. Od svojega tasta sem se veliko naučila, vedno ko sem bila prizadeta od mnogih žaljivk na račun svoje naglušnosti, mi je rekel, veš Milica biti gluh ali naglušen ni sramota ,saj to je bolezen, bodi ponosna na vse svoje dosežke v življenju, saj se moraš kot taka mnogo bolj potruditi za uspeh, kot pa tisti, ki slišijo. Ker imam ob sebi moža, ki me vedno spodbuja, sem tudi jaz zagrizla in si zastavila določene cilje. Tako sem naredila šolo za prodajalko, opravila sem šoferski izpit, čeprav moram priznati, da sem skoraj obupala. K sreči mi tega moj mož ni dovolil. Ko pa sem videla, da najina sinova rasteta in se razvijata kot vsi drugi, sem bila navdana s ponosom, ja jaz zmorem vse to če hočem.
Danes živim normalno, če kje pade kakšna žaljivka, jo preslišim. Kljub vsemu pa se včasih sprašujem ali sem jaz kaj drugačna od slišečih, vedno se mi v mislih izoblikuje odgovor, ne nisem mogoče sem od mnogih tudi boljša, saj znam ceniti vse to kar dosežem in kar imam, nič mi ne pride samo od sebe.

Milica Krašovec

OBISK ČLANOV MDGN VELENJE

V društvu precej pozornosti namenjamo terenskemu delu in obiskom tistih članov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo prihajati v društvo. Žal pa nam čas in obveznosti vse prevečkrat ne dopuščajo, da bi na teren odšli večkrat, se pa potrudimo po najboljših močeh.
Poletje je čas, ko je drugih obveznosti manj in tako sva s predsednikom sklenila, da obiščeva nekaj članov, ki zaradi oddaljenosti od sedeža društva in starosti, ne morejo prihajati v Velenje.

S predsednikom Francem sva se na deževen avgustovski dan odpeljala izpred društva. Ne tako daleč, do Prešernove ulice, kjer sva obiskala 89 letno Gabrijelo Senegačnik. Gospa je bila presenečena nad obiskom in je povedala, da je najprej mislila, da sva iz društva borcev, a takoj ko je videla predsednika, je vedela, da temu ni tako. Gospa je izredno čila za svoja leta. Sama je povedala, da je preživela marsikaj, najbolj ponosno pripoveduje o svojih »borčevskih letih«. Dodala je tudi, da je pisala spomine, saj je pričakovala, da ji bo na starost spomin opešal. Rada vzame v roke svojo knjigo spominov, v kateri so zbrani spomini od mladosti. Dodala je, da je začela s pisanji, ko je živela v Franciji, več kot desetletje. Naš pogovor zmoti prihod njene snahe. Z žalostnim glasom pripomni: »To je pa žena mojega pred kratkim umrlega sina.« Potem se je malo zgubila v mislih, a že nadaljevala s pripovedjo. Ponosno nama je pokazala priznanje, ki ga je dobila v društvu borcev, postala je namreč častna članica. Ponovno je pozvonilo pri vratih…tokrat je prišla njena bivša soseda na obisk »Ja, ko pa imaš nek občutek, neko naključje….nas je kar za eno veselico:«, je dodala v smehu in presenečena nad obiski. Majhno stanovanje se je kar napolnilo. Z obljubo, da še prideva, sva se s predsednikom poslovila in pot nadaljevala proti Šoštanju.
Obisk pri članu Milanu Ježovniku, smo načrtovali že nekaj časa, saj smo vedeli, da je imel težko prometno nesrečo, po kateri še okreva. Vrata nama je odprla njegova žena in naju povabila naprej. Milan je bil presenečen nad obiskom in hkrati vesel. Povedal je, da mu je žal, da se nam ne more pridružiti, ampak posledice prometne nesreče so vidne in so ga privezale bolj k domu in v oskrbo žene. Njegova žena nama je tudi postregla s prigrizkom iz domačih klobas, ki jih Milan sam pripravlja. Ker pa sta imela oba predviden obisk pri zdravniku, sva se s Francem poslovila in pot nadaljevala proti Gaberkam do Zajc Jožeta. Pripeljala sva se pred njegovo hišo in ga že od daleč zagledal, kako se pripravlja, da gre na pot s svojim mopedom. Pred kratkim je imel manjši operativni poseg in je bil na poti k zdravniku. Vseeno si je odtrgal še par minut in nama pokazal svoje zajce in naju pogostil s sokom. Povedal je, da je lepo, da sva se oglsila in da bo žalosten ko bom zaključila, da se je kar navadil na mene. Povedala sem mu, da pričakujem, da mi obisk vrne in mi obreže grozdje, saj tudi sam obrezuje in pripravlja vrt, katerega ima res lepo urejenega. Da ne bi zamudil, sva se poslovila in pot zaključila pri sestrah Cilka Kavčnik in Kavšak Angela. »Ravno sva pojedli kosilo,« se je hudomušno nasmehnila Angela. Vstopila sva in res je dišalo po kosilu. Predsednik je dejal, da sva se malo oglasila, da vidimo, kako sta. Cilka in Angela živita na manjši domačiji v Zavodnjah. Angela je naglušna, Cilka pa gluha, vendar ne pozna kretnje, ker ni hodila v Zavod. Med sabo se z njunim načinom pogovora vse razumeta. Cilka je prinesla ni mizo borovničevec, Angela pa je povedala, da je Cilka nabrala borovnice v bližnjem gozdu in da je domač. Dodala je da radi tudi pečeta, postreženi piškoti so bili njuno delo.  Ura se je pomikala proti drugi uri popoldan in s Francem sva zaključila najine obiske na domu. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da se obišče čimveč oseb, da se bo društva približa osebam, ki iz takšnega in drugačnega razloga ne zmorejo poti v društvo.

Metka Rednak Glažar